Krepitev mišic z »medicinko«

Vprejšnjih številkah glasil (nekaj iz-vodov nazaj) sem vam predstavil različne vaje za krepitev mišic te-lesa (vaje brez in z uporabo pripomočk-ov), tokrat pa si oglejmo nekaj enostavnih krepilnih vaj s težko žogo oz. medicinsko žogo ali t.i. »medicinko«. Ta je imela po-membno vlogo že v zgodovini, saj so že takrat (približno 3000 let pr. n. št.) perzij-ski rokoborci trenirali z živalskimi mehurji, napolnjenimi s peskom. V antični Grčiji pa je slavni zdravnik Hipokrat izdelal težko žogo iz živalske kože in jo prav tako na-polnil s peskom ter jo uporabljal za tera-pevtske namene, preprečevanje poškodb ali pa za izboljšanje telesne pripravljenosti. Medicinke so torej obtežene gumijaste ali usnjene žoge različnih tež (od 2 kg naprej), ki se uporabljajo predvsem pri vadbi moči, koordinacije in ravnotežja, lahko tudi za razvoj hitrosti. Večina žensk običajno upo-rablja 2 do 4 kg medicinke, moški pa po večini teže od 4 do 5 kg.

Pri vadbi izberite žogo, ki je dovolj težka, da upočasni vaše gibe in da lahko z njo izvedete ustrezno število ponovitev (do 20). Pri izbiri pa se bolj nanašajte na to, da ima hrapavo povr-šino, ki zagotavlja dober oprijem.V nadaljevanju bom opisal 6 krepilnih vaj z medicinko, ki jih lahko združite v eno samostojno vadbeno enoto (trening le z medicinko) ali pa jo kombinirate z vajami iz prejšnjih glasil.Pri vadbi upoštevajte že poznane napotke za optimalno vadbo (da ste dovolj ogreti pred vajami moči, imejte primerno oblačilo in pijte dovolj tekočine, delajte postopno,izberite primerne vaje, ne pretiravajte …) in še najpomembnejše – pogovorite se z vašim zdravnikom o primernosti in ustrez-nosti posamezne aktivnosti oziroma izved-be posamezne vaje.Pa si oglejmo vaje za moč s težko žogo – medicinko:

 

1. vaja: Potisk medicinke navzgor (sliki 1, 2)

Začetni položaj Opis vaje
Rahlo razkoračna stoja, dlan leve roke je oprijeta v boku, desna roka je v komolcu pokrčena, dlan je obrnjena navzgor, na katero je položena medicinka. Pogled je usmerjen naprej. Dlan z medicinko potisnite navzgor skoraj do iztegnitve roke in jo nato po isti poti počasi vračajte v začetni položaj. Pogled je ves čas usmerjen naprej. Po določenem številu ponovitev z eno roko, vajo ponovite še z drugo roko.

2. vaja: Kroženje medicinke okoli noge (sliki 3, 4)

Začetni položaj Opis vaje
Sede, leva noga je iztegnjena na tleh, desna noga je rahlo pokrčena in peta se dotika tal. Medicinko držite s pokrčenima rokama nad kolenom, trup je pokončen in pogled je usmerjen na medicinko. Z medicinko krožite okoli noge (kolena), tako da jo pri dvigu desne noge spravite pod koleno ter jo pri spustu noge prenesete na drugo stran kolena (kroženje okoli kolena). Pri izvajanju naloge pazite na koordinirano gibanje rok (podaja medicinke iz desne v levo roko in obratno), da trup ne nagnete preveč nazaj in pogled imejte ves čas usmerjen na gibanje medicinke. Po določenem številu ponovitev z eno nogo, vajo ponovite še na drugi nogi.

3. vaja: Potisk bokov navzgor (sliki 5, 6)

Začetni položaj Opis vaje
Sede, nogi sta iztegnjeni in gležnja sta položena na medicinko. Trup je nekoliko pomaknjen nazaj, roki sta ob telesu iztegnjeni in z dlanema oprti v tla (dlan je pod rameni). Pogled je usmerjen naprej. Dvignite boke navzgor tako, da se čim bolj približate liniji koleno – boki – ramena, pogled pa usmerite poševno navzgor. V zgornjem položaju zadržite 1 sekundo, nato se vrnite v začetni položaj. V kolikor ne morete imeti obeh gležnjev na medicinki, postavite gleženj ene noge na sredino žoge, drugo nogo pa položite zraven na tla.

4. vaja: Potisk medicinke naprej (sliki 7, 8)

Začetni položaj Opis vaje
Rahlo razkoračna stoja, medicinko držite s pokrčenima rokama pred seboj v višini prsi in pogled je usmerjen naprej. Potisnite medicinko vodoravno naprej (do iztegnitve v komolcih) in jo nato po isti poti vračajte v začetni položaj. Pogled je ves čas usmerjen naprej.

5. vaja: Počep z eno nogo (sliki 9, 10)

Začetni položaj Opis vaje
Stoje vzravnano, leva roka je ob telesu, dlan desne roke je zaradi ravnotežja oprijeta zgornjega roba stola. Stopala so v širini bokov, pogled je usmerjen naprej. Z zunanjo, levo in rahlo pokrčeno nogo naredite enakomeren in počasen gib v smeri naprej in navzgor, prste te noge usmerite proti stropu. Hrbet imejte raven. V zgornjem (končnem) položaju nogo zadržite 1 sekundo in jo po isti poti vrnite v začetni položaj. Po določenem številu ponovitev se obrnite in vajo ponovite še z drugo nogo.

 

 

iPAAC srečanje deležnikov OBVLADOVANJE RAKA V EU – KAKO NAPREJ Ljubljana, 31. maj 2019 Zapisnik srečanja

Doc. dr. Tit Albreht je v uvodni predstavitvi predstavil osnovne informacije in strukturo projekta skupnega ukrepa iPAAC. Po uspešnem vodenju dveh projektov skupnega ukrepanja EPAAC (ang. European Partnership for Action Against Cancer) in CANCON (angl. Cancer Control), NIJZ ponovno vodi in aktivno prispeva tudi v okviru tretjega projekta skupnega ukrepanja iPAAC (angl. Innovative Partnership for Action Against Cancer). Projekt, ki je sofinanciran s strani Evropske komisije v okviru tretjega zdravstvenega programa 2014-2020, se je začel izvajati aprila 2018 in bo trajal tri leta. Glavni
cilj projekta je razvoj inovativnih pristopov, usmerjenih v napredek na področju obvladovanja raka. V okviru projekta iPAAC se bodo tako pripravile smernice za politične odločevalce pri implementaciji trajnostnih ukrepov za inovativne pristope na področju obvladovanja raka, ki bodo zajete tudi v končnem dokumentu »Implementacija trajnostnih ukrepov na področju obvladovanja raka« (angl. Roadmap on Implementation and Sustainability of Cancer Control Actions).

NIJZ v okviru projekta iPAAC sodeluje tudi z Onkološkim inštitutom Ljubljana (OIL). Dr. Urška Ivanuš, vodja Oddelka za presejanje raka na OIL in državnega programa ZORA, je predstavila vlogo OIL na projektu skupnega ukrepa iPAAC. OIL v okviru projekta iPAAC sodeluje na petem delovnem paketu (Preventiva in presejalni programi), šestem delovnem paketu (Genomika pri celostni oskrbi in obvladovanju raka) ter sedmem delovnem paketu (Informacije in podatki s področja raka). Dr. Urška Ivanuš bo s svojim strokovnim znanjem prispevala predvsem na petem delovnem paketu, ki si prizadeva izboljšati politiko zdravja na področju primarne preventive raka in promocije zdravja; identificirati ovire in primere dobrih praks za zgodnje odkrivanje raka ter implementirati organizirane presejalne programe v čim več državah članicah evropske unije.

V Sloveniji imamo organizirane tri presejalne programe, ki dosegajo odlične rezultate na ravni države. Od uvedbe državnega programa zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb materničnega vratu (Program ZORA) se je incidenca raka materničnega vratu prepolovila. Prav tako se je zaradi
uvedbe državnega programa presejanja in zgodnjega odkrivanja raka na debelem črevesu in danki (Program SVIT) zmanjšala incidenca raka debelega črevesa in danke na populacijski ravni. Državni presejalni program za raka dojk (Program DORA) uspešno odkriva raka dojk v omejenem stadiju, ko je zdravljenje manj intenzivno in preživetje večje. V okviru projekta skupnega ukrepa iPAAC si bodo prizadevali, da bi se implementacija organiziranih presejalnih programov razširila na ostale države, saj Slovenija na tem področju predstavlja zgled za vse ostale države članice.

V nadaljevanju se je doc. dr. Mateja Krajc osredotočila predvsem na genetsko testiranje, ki se izvaja v okviru OIL. Na področju onkologije so na voljo genetski testi, s katerimi lahko odkrivamo bolj ogrožene posameznike in njim prilagodimo presejanje za raka, prav tako lahko z genetskimi testiranji pri bolnikih, njim prilagodimo zdravljenje. To pomeni, da so na genetsko svetovanje napoteni posamezniki iz tistih družin, kjer se rak pojavlja bolj pogosto, ali pa kadar je izvid pomemben za načrtovanje zdravljenja, ne glede na družinsko anamnezo. Onkološki inštitut Ljubljana omogoča celovito genetsko svetovanje in testiranje s končnim ciljem ocene ogroženosti za raka napodlagi genskega testa, ustreznega načrtovanja zdravljenja na podlagi genetskega testa in zagotavljastoritve za celo Slovenijo.

Doc. dr. Krajc v vklopu projekta iPAAC sodeluje na šestem delovnem paketu pri organizaciji javne razprave na temo etičnih in pravnih vprašanj ter vprašanj na temo varovanja podatkov pri upravljanju s podatki genoma v zdravstvenem varstvu. Ker OIL izvaja stratificirano presejanje na podlagi izvidov genetskega testiranja visoko ogroženih za raka že od leta 1999, bodo v projekt iPAAC
prispevali predvsem z deljenjem izkušenj. Doc. dr. Krajc je za konec izpostavila, da je za uspešno soočanje s ponudniki genetskih testiranj neposredno do potrošnika nujno, da se zagotovi ustrezna kakovost zdravstvene oskrbe pred in po testiranju in vzporedno, da se zagotovi ustrezno izobraževanje zdravstvenih delavcev in sodelavcev, ki prihajajo v stik s posamezniki, ki potrebujejo več informacij s področja genetskega testiranja. Prav tako pa imajo pri ozaveščanju laične javnosti velik pomen nevladne organizacije.
Izr. prof. dr. Vesna Zadnik, vodja Registra raka Republike Slovenije, je predstavila vlogo OIL na sedmem paketu (Informacije in podatki s področja raka) v okviru projekta iPAAC. Z Registrom raka, ki je eden najstarejših populacijskih registrov v Evropi, zbirajo podatke in pripravljajo kazalnike o
populacijske bremenu raka, prav tako pa zbirajo podatke o načinu obravnave onkoloških bolnikov v državi. Namen sedmega delovnega paketa je, da se naredi pregled podatkov po registrih raka v Evropi ter registre raka okrepi tako, da se omogoči tudi spremljanje obravnave bolnikov. V sedmem
delovnem paketu so tako opredeljeni štirje specifični sklopi, ki se nanašajo na podatke, ki opisujejo odzdravljenja pacienta; podatke, ki opredeljujejo stroške zdravljenja; dolgotrajno spremljanje pacientov ter prenos pilotnega modela iz Češke države (osnovanega na osnovi projekta skupnega ukrepa CANCON) na druge države članice.

Skladno s cilji Državnega programa obvladovanja raka 2017-2021 bo Onkološki inštitut Ljubljana v okviru Registra raka RS vzpostavil tudi sistem kontinuiranega zbiranja in sprotne obdelave razširjenega nabora populacijskih podatkov o bolnikih z najpogostejšimi raki: pljuč, prostate, dojke,
debelega črevesa in danke ter kožnega melanoma. To pomeni, da bi s kliničnimi registri poleg osnovnih podatkov (npr. število obolelih) spremljali tudi kvaliteto obravnave in način zdravljenja. Kot prvi izmed načrtovanih kliničnih registrov je leta 2017 zaživel Klinični register kožnega melanoma, ki
bo v projektu skupnega ukrepa iPAAC služil kot model dobre prakse za druge države.

Profesor Ignaas Devisch iz Univerze v Gentu je v nadaljevanju predstavil etične izzive na področju zdravstvene oskrbe bolnikov in zdravstvene politike na področju raka v bližnji prihodnosti, s posebnim poudarkom na solidarnosti. Predstavitev se je dotaknila nekaterih novih načel, ki bodo vplivala tudi na zdravstveno politiko na področju raka in etične izzive na področju zdravstvene oskrbe bolnikov. Profesor Devisch je izpostavil dve načeli, ki sta bili tudi osrednja tema njegovega govora: solidarnost in avtonomija. V predstavitvi je bilo poudarjeno, da se kot družba soočamo z mnogimi etičnimi izzivi na področju zdravstvene oskrbe bolnikov na individualni in kolektivni ravni. Prvič,
posamezniki in pacienti zahtevajo preglednost informacij in sprejemanja odločitev. Drugi etični izziv se nanaša na partnerstvo v procesu obravnave bolnika in informiranost posameznikov, kar pomeni, da želijo biti posamezniki obveščeni in vključeni v odločitve glede svoje zdravstvene oskrbe. Poleg
tega pa je izziv tudi zagotavljanje zasebnosti in varnosti posameznikov in bolnikov.

Predstavitev se je v nadaljevanju osredotočila na spreminjajočo se vlogo solidarnosti v družbi. Profesor Devisch je poudaril, da bomo morali kot družba preprečevati diskriminacijo preživelih onkoloških bolnikov (npr. pri sklepanju pogodbe o zavarovanju ali pri najemu kredita). V zadnjem delu govora so bila predstavljena temeljna načela avtonomije: ustrezna obveščenost, sposobnost
obdelovanja informacij in odsotnost prisile ali manipulacije. Profesor Devisch je za konec poudaril, da bi morali preiti od avtonomije k partnerstvu, kar pomeni, da bi morali biti bolniki čim bolj vključeni kot aktivni partnerji v kliničnih raziskavah.

Prof. dr. Branko Zakotnik, koordinator Državnega programa za obvladovanje raka, je v nadaljevanju predstavil obvladovanje raka v Sloveniji. Podatki iz zadnjega OECD poročila kažejo, da je Slovenija osma po incidenci in četrta po umrljivosti zaradi raka. Podatki Eurostata pa kažejo, da je v Sloveniji
delež umrlih zaradi raka med najvišjimi v Evropi. Na osnovi EPAAC priporočil je bil pripravljen dokument, ki zasleduje tri strateške cilje: upočasniti povečevanje incidence raka, povečati preživetje bolnikov z rakom ter izboljšati kakovost življenja bolnikov z rakom.

Slovenija uspešno znižuje incidenco raka predvsem z dobro razvito primarno preventivo za kronične nenalezljive bolezni ter s presejalnimi programi. Tako analiza trendov kaže, da se incidenca in umrljivost za rakom pljuč pri moških strmo niža, medtem ko je pri ženskah opaziti obraten trend. Rak glave in vratu se prav tako niža, kar je najverjetneje vpliv ukrepov, ki so bili sprejeti na področju alkoholne in kadilske politike. Podobno je zaslediti trend padanja incidence in umrljivosti zaradi raka želodca. Danes najpogostejši rak pri moških pa je rak prostate, katerega incidenca je narasla, v veliki meri zaradi nesmotrne uporabe testa PSA.

Drugi cilj, ki se nanaša na povečanje preživetja bolnikov z rakom se kaže s pozitivnim trendom letnega preživetja za posamezne in vse rake skupaj, z ugodnim vplivom na stadij bolezni pri vseh treh presejalnih programih. Manj smo uspešni pri skrajševanju čakalnih dob za specialista in diagnostične
posege, ki imajo nedvomno tudi določen vpliv na preživetje. Prof. dr. Zakotnik pove, da smo na področju obvladovanja raka veliko dosegli, kljub temu, pa določeni izzivi ostajajo. Ključni izzivi pri obvladovanju raka se kažejo predvsem na področju paliativne oskrbe; analize in plana kadrovskih potreb glede na pričakovano incidenco in načinom zdravljenja; umestitve celostne rehabilitacije; vzpostavitve mreže zdravljenj ter na področju poenotene informacijske tehnologije. Poenotena informacijska tehnologija je potrebna za aktivno vodenje programa, zasledovanje ciljev in spremljanje uspešnosti programa, kar pa bo naslovljeno tudi znotraj projekta skupnega ukrepa
iPAAC.

Doc. dr. Tit Albreht je v zaključnem govoru pozval vse organizacije, ki delujejo na področju raka, da se pridružijo projektu skupnega ukrepa iPAAC kot sodelujoči partnerji (ang. Collaborating Partners). Organizacije in posamezniki, ki bi se želeli priključiti projektu morajo izpolniti obrazec na uradni spletni strani iPAAC projekta (www.ipaac.eu).

Prav tako je doc. dr. Albreht v zaključnem govoru izpostavil, da bomo v okviru projekta skupnega ukrepa iPAAC stremeli k implementaciji trajnostnih ukrepov na področju obvladovanja raka. Podoben javni dogodek, kjer se bodo srečali vsi deležniki, ki delujejo na področju obvladovanja raka, pa bo organiziran tudi ob koncu projekta.

Več informacij o projektu skupnega ukrepa iPAAC lahko najdete na uradni iPAAC spletni strani:
www.ipaac.eu ali nam pišete na e-mail naslov ipaac@nijz.si.

Utrinki Urške Pijovnik, profesorice logopedinj surdopedagoginje (UN) o Tečaju govora v Simonovem Zalivu

Vabila predsednika Društva laringektomiranih Slovenije (DLS), ga. Ivana Košaka, na majski tečaj učenja nadomestnega govora, ki je potekal od 5. 5. do 11. 5. 2019, sem bila izjemno vesela in počaščena. Dvajset – večinoma novih – članov Društva se je skupaj s partnerji, spremljevalci, logopedi ter psihologinjo odpravilo na Slovensko obalo – v Simonov zaliv. Laringektomirane osebe so bile deležne intenzivnega govornega tečaja, ki so ga vodili: mag. M. Jeličić, spec. klin. logopedije, R. Kušar, logopedinja in mag. N. Prebil, spec. klin. logopedije. V veliko pomoč so bili tudi pomočniki logopedov. Na tokratnem srečanju so bili kar štirje: g. B. Bubnič, g. S. Dobelšek, ga. F. Hlaj in g. V. Ščančar. Partnerji oz. spremljevalci laringektomiranih oseb so imeli v času govornih vaj delavnice s klinično psihologinjo mag. P. Bavčar, spec. klin. psihologije.

Programa učenja nadomestnega govora, ki je temeljni program Društva in se izvaja vse od njegove ustanovitve, torej že dobrih 35 let, sem se lahko pod strokovnim vodstvom zgoraj omenjenih kolegov udeležila tudi sama. Bila sem hvaležna in vesela, da sem lahko svoje znanje nadgradila tudi na takšen način.

Z logopedskim delom s pacienti po laringektomiji sem se srečala pred dobrim letom, ko sem na Kliniko za ORL in CFK prikorakala kot študentka na obvezni študijski praksi. Že kaj kmalu sem ugotovila, da je to del logopedije, ki ima v mojem srcu prav posebno mesto.

Sprva sem z veseljem opazovala paciente ob učenju zanje povsem novega načina govora, jih spodbujala in bila priča njihovim napredkom. Kasneje sem dobila priložnost, da jim lahko pomoč, pod mentorstvom strokovnih kolegic, nudim tudi sama. Za to izkušnjo sem neizmerno hvaležna in hkrati ponosna tudi sama nase.

Delo s pacienti po totalni laringektomiji je v meni pustilo poseben pečat. Z največjim veseljem opazujem njihov napredek tekom govornih vaj. Seveda imajo redni treningi doma na to še kako velik vpliv. Tega se prav gotovo zavedamo vsi logopedi. Vemo, da je učenje nadomestnih oblik govora dolgotrajen proces, skozi katerega se naši pacienti uspešno prebijajo. Ne glede na to, ali se odločijo za učenje ezofagealnega govora, govora s pomočjo proteze ali govornega aparata, sta pomembni vztrajnost in potrpežljivost.

Menim, da prav na njiju močno vplivajo sodelovalne oblike učenja, saj se pacienti preko njih motivirajo za bodoče delo. Opazovanje in druženje z osebami, ki prehajajo skozi zelo podobno življenjsko preizkušnjo, prinašata številne prednosti, saj napredek drugih – zavestno ali ne –motivira tudi nas. Prav zaradi dolgotrajnejšega načina učenja, so takšne oblike dela še kako pomembne. Slednje so se kot zelo pozitivne izkazale tudi preko skupinskih govornih vaj, ki jih na Kliniki za ORL in CFK v Ljubljani tudi redno izvajamo.

Toda v našem primeru ne gre le za omenjeno – torej za opazovanje in druženje – temveč tudi za delitev lastnih izkušenj in spoznanj. Vsak posameznik piše svojo zgodbo in s seboj nosi osebne izkušnje. Bolezen, zdravljenje in kasnejša rehabilitacija so na vsakega vplivali nekoliko drugače. Z delitvijo misli pa ugotovimo, da je nekaj točk vendarle skupnih: preizkušnja, katere del so bili;
izbiranje in odločitev za nadomestno obliko govora; vsakodnevno učenje izbrane tehnike ter želja po izboljšanju, izpopolnitvi govora; motiviranost za delo; vztrajnost … O vsem naštetem bi lahko še veliko govorili, toda rada bi izpostavila, da je delitev takšnih informacij koristna prav za vsakogar. Dobro je, da lahko slišimo zgodbe drugih oseb. Še boljše je, če z množico delijo svoje
znanje, nasvete. Omenjenih tematik se seveda dotikamo vsi logopedi, ki pomagamo pacientov na njihovi poti do dosege najboljšega možnega načina govora. A misel dobi povsem drugačen pomen, če je izrečena iz ust osebe, ki se je nahajala v podobni situaciji.

Prav zato menim, da je tedenski tečaj učenja nadomestnih oblik govora v Simonovem zalivu primer dobre prakse, saj prinaša številne prednosti. Redne govorne vaje prav gotovo vplivajo na izboljšanje govora. Toda druženje s pacienti, ki so premagali isto življenjsko situacijo, omogoča delitev lastnih izkušenj in tudi nasvetov za končno izpopolnitev. Hkrati je to tudi odlična priložnost za trening lastnega govora – ne glede na način, ki so si ga izbrali. Učinkovito obvladovanje vsaj ene tehnike nadomestnega govora je lahko tudi pogoj za ponovno vrnitev v običajno, družbeno življenje. S tem nikakor ne želim dejati, da osebe po laringektomiji ne morejo biti primerno socializirane, saj vemo, da si lahko ob prvih trenutkih uspešno pomagajo tudi s pisanje ali šepetanjem. Kasnejše obvladovanje govorne tehnike pa osebi omogoča, da lahko v družbi sodeluje na povsem enak način, kot ga je bila deležna pred samo operacijo.

Lahko rečemo, da tečaj zajame različne perspektive – tako logopedske, psihološke, kot tudi povsem sociološke. Na slednje imamo v ambulantnem delu še najmanj vpliva, četudi se zavedamo, kako zelo pomembne so. Menim, da smo jih s skupnimi močmi na tokratnem tečaju dobro nadoknadili, saj smo za druženje poskrbeli tekom celotnega dneva – ob obrokih, sprehodih, telovadbah, delavnicah, izletih … Všeč mi je bilo, da smo prerasli stroge meje dela v ambulantah in za vaje poskrbeli na naši obali. Vlažen, morski zrak je še kako koristen, seveda pa ne more premagati energije, h kateri ob skupinskih oblikah dela prispeva prav vsak posameznik.

Naj za konec izpostavim misel: “Ne poznam nikogar, ki bi prilezel na vrh brez trdega dela”. To je recept. Ne bo vas vedno spravil na vrh, vas bo pa zagotovo pripeljal presneto blizu. Želim si, da bi vsak udeleženec tečaja dosegel vrh, ki si ga je zadal. Zavedajte se, da je uspeh rezultat trdega dela, učenja na napakah, zvestobe in vztrajnosti. Zatorej si vsak dan prizadevajte za izboljšanje vašega govora, a hkrati ne pozabite na vse tisto, kar ste že dosegli in zaradi česa smo na vsakega trizmed vas še kako ponosni!

Hvaležen kipar, je podaril ljubljanski ORL kliniki svojo skulpturo

Dne 5. aprila 2018 sem bil naročen na kontrolni pregled na kliniki in zato bolj po golem naključju prisoten na kratki slovesnosti. Kipar g. Vojc Sodnikar je bil leta 2004 operiran na kliniki, operacijo je opravil dr. A. Aničin in umetnik je v zahvalo za uspešno zdravljenje kliniki podaril svojo skulpturo. Če sklepam po biografskih podatkih, ki jih je moč zaslediti o g. Vojcu Sodnikarju na njegovi spletni strani, je najbrž precej skromen človek. Pravzaprav smo o njem največ izvedeli od ga. Petre Vencelj, ki ga je uvodoma na prireditvi kratko predstavila . Ga. Petra Vencelj je umetnostna kritičarka in predavateljica,ki je tudi sama zaljubljena v kamen, saj se je v času študija ukvarjala z alpinizmom ter prostim plezanjem in bila celo dvakrat razglašena za najboljšo plezalko v državi.

G. Vojc Sodnikar je bil rojen v Ljubljani, vendar ga je istrski kamen povsem prevzel tako,da se je preselil na obalo in odprl svoj atelje. Pripravil je že več razstav in je radodaren umetnik, saj je svojo skulpturo v obliki školjke podaril tudi bolnišnici v Valdoltri. Umetnik se je na slovesnosti zahvalil za podporo pri delu svoji soprogi, kliniki in dr. A. Aničinu z besedami, da ga danes brez uspešno opravljene operacije najbrž ne bi bilo med nami, da zato na nek način skulptura pripada ORL kliniki.

Direktorica ORL klinike dr. Irena Hočevar-Boltežar je izrazila svoje veselje, da je klinika bogatejša umetniško delo , zahvalila se je avtorju in poudarila, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna žena. Za skulpturo se je kiparju zahvalil tudi dr.A. Aničin, ki je podčrtal tudi svojo zaljubljenost v slovenski kamen, saj je kot vemo aktiven športnik, plezalec, gorski tekač,maratonec , itd. Slovesnost se je zaključila z skupinsko fotografijo.

G. Vojcu Sodnikarju se zahvaljujem za dovoljenje za uporabo njegovih fotografij v pričujočem prispevku.

Telesno aktivni še naprej – krepitev mišic nog (4. del)

V prejšnjih številkah glasila so bile predstavljene vaje za moč trebušnih mišic, hrbtnih mišic in mišic rok ter ramenskega obroča. Tokrat se bomo posvetili še vadbi mišic nog, ki so neposredno povezane z našim gibanjem. Mišice nog lahko treniramo na različne načine. Najbolj naraven način je vadba na prostem, s pohodi in izleti v naravo ter hribe. Če bodo le ti daljši in zahtevnejši, bolj bodo močne naše noge. Tudi kolesarjenje, jogging, daljši sprehodi, hoja po stopnicah, peš in ne z avtomobilom do trgovine, tek na smučeh, ples in še druge aktivnosti, pomembno vplivajo na našo kondicijo oziroma na moč nog. Vendar se lahko odločimo tudi, da z enostavnimi krepilnimi vajami prav tako poskrbimo za močne noge, če smo le dovolj vztrajni in dosledni pri vadbi.

Pa si oglejmo nekaj vaj za krepitev mišic nog:

1. vaja: Dvig noge naprej

 

Začetni položaj Opis vaje
Stoje vzravnano, leva roka je ob telesu, dlan desne roke je zaradi ravnotežja oprijeta zgornjega roba stola. Stopala so v širini bokov, pogled je usmerjen naprej. Z zunanjo, levo in rahlo pokrčeno nogo naredite enakomeren in počasen gib v smeri naprej in navzgor, prste te noge usmerite proti stropu. Hrbet imejte raven. V zgornjem (končnem) položaju nogo zadržite 1 sekundo in jo po isti poti vrnite v začetni položaj. Po določenem številu ponovitev se obrnite in vajo ponovite še z drugo nogo.

Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem v zgornjem položaju (do 3 sekunde) oziroma da nogo dvigujete čim višje.

2. vaja: Dvig na prste in pete

 

Začetni položaj Opis vaje
Stoje vzravnano, leva roka je iztegnjena ob telesu, dlan desne roke je zaradi ravnotežja oprijeta zgornjega roba stola. Stopala so v širini bokov, pogled je usmerjen naprej. Dvignite pete in se postavite na prste. V zgornjem položaju zadržite 1 sekundo, se počasi spustite nazaj na stopala, nato pa se še postavite na pete (prsti na nogah so dvignjeni). Tako izmenično dvigujete pete in prste.

Intenzivnost vadbe povečamo z dvigovanjem na prste in peto samo z eno nogo, pri čemer se prsti druge noge (neaktivne) le dotikajo tal.

 

3. vaja: Odmik noge leže

 

Začetni položaj Opis vaje
Leže na desnem boku, glava je položena na spodnjo roko, ki je v komolcu pokrčena. Dlan leve roke je oprta v tla pred trebuhom, noge so rahlo pokrčene v kolenu. Levo nogo počasi dvignite navzgor (kolikor lahko), stopalo pa pri tem rahlo upognite. V zgornjem položaju nogo zadržite 1 sekundo in jo po isti poti vrnite v začetni položaj. Po določenem številu ponovitev se obrnite na drugi bok in vajo ponovite še z drugo nogo.

 4. vaja: Dvig noge sede

 

Začetni položaj Opis vaje
Sede na stolu, hrbet je raven in naslonjen na naslonjalo. Roke so oprijete roba stola, kot v kolenu znaša 90 stopinj, stopala so na tleh in pogled je usmerjen naprej. Dvignemo levo nogo in jo v kolenu iztegnemo (vodoravni položaj noge). V zgornjem (končnem) položaju nogo zadržite 1 sekundo in jo po isti poti vrnite v začetni položaj. Stegna se ves čas dotikajo sedeče podlage in se ne dvigajo. Po določenem številu ponovitev z levo nogo, vajo ponovite še z desno nogo.

Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem v zgornjem položaju (do 3 sekunde) oziroma da obe nogi dvigujete istočasno navzgor.

 

5. vaja: Dvig goleni navzgor

 

Začetni položaj Opis vaje
Stoje vzravnano, dlan leve roke je oprijeta v boku, dlan desne roke je zaradi ravnotežja oprijeta zgornjega roba stola. Leva noga je iztegnjena nazaj, tako da se konica prstov dotika tal (vendar brez opore). Golen leve noge počasi dvignite navzgor, tako da tvorite kot v kolenu približno 90 stopinj. Gib se izvaja samo v kolenu, tako da je ta ves čas v isti višini. V zgornjem (končnem) položaju golen zadržite 1 sekundo in jo po isti poti vrnite v začetni položaj. Po določenem številu ponovitev se obrnite in vajo ponovite še z drugo nogo.

Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem v zgornjem položaju (do 3 sekunde) oziroma da nogo dvigujete čim višje.

6. vaja: Počep

 

Začetni položaj Opis vaje
Stoje vzravnano, stopala so v širini bokov, roki sta iztegnjeni ob telesu, pogled je usmerjen naprej. Zadnjico počasi spuščate navzdol (kot bi se hoteli usesti na stol), kolena upognite do kota največ 90 stopinj in pazite, da ne gredo kolena preko stopal. Pri gibanju navzdol istočasno roki dvigujete v predročenje. Pogled je ves čas usmerjen naprej. V spodnjem položaju zadržite 1 sekundo in se po isti poti vrnite v začetni položaj. Stopala so vseskozi na tleh in ne dvigujte pete.

Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem v spodnjem položaju (do 3 sekunde) oziroma s počepi na eni nogi (prsti druge noge se le dotikajo tal – ohranjanje ravnotežja).

7. vaja: Odmik noge vstran z elastiko

 

Začetni položaj Opis vaje
Stoje vzravnano, dlan leve roke je oprijeta v boku, desna roka je v komolcu pokrčena in oprta v steno (zaradi ravnotežja). Stopala so v širini bokov, pogled je usmerjen naprej. Elastični trak je na koncih zavozlan in je nameščen nad gležnje. Dvignite zunanjo nogo v stran, tako da je celotna teža na notranji (stojni) nogi. Prste dvignjene noge usmerite proti tlom. V zgornjem položaju nogo zadržite 1 sekundo in jo po isti poti vrnite v začetni položaj. Po določenem številu ponovitev se obrnite in vajo ponovite še z drugo nogo.

Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem v zgornjem položaju (do 3 sekunde), da nogo dvigujete čim višje oziroma uporabljate močnejši elastični trak.

8. vaja: Primik noge navznoter z elastiko

 

Začetni položaj Opis vaje
Stoje vzravnano, dlan leve roke je oprijeta v boku, desna roka je v komolcu pokrčena in oprta v steno (zaradi ravnotežja). Stopala so v širini bokov, pogled je usmerjen naprej. Elastični trak je na koncih zavozlan in je nameščen nad gležnje. Desno nogo dvignite in potisnite navznoter, tako da prekrižate levo nogo. Stopalo je rahlo upognjeno. V zgornjem (končnem) položaju nogo zadržite 1 sekundo in jo po isti poti vrnite v začetni položaj. Po določenem številu ponovitev se obrnite in vajo ponovite še z drugo nogo.

Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem v zgornjem položaju (do 3 sekunde), da nogo dvigujete čim višje oziroma uporabljate močnejši elastični trak.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Telesno aktivni še naprej – krepitev hrbtnih mišic rok (3. del)

http://chart.apis.google.com/chart?cht=qr&chs=500x500&chl=http://prispevki.dls-slo.si/?p=105

V prejšnjih dveh številkah glasila so bile predstavljene vaje za moč trebušnih mišic in mišic rok ter ramenskega obroča. Tokrat se bomo osredotočili na vadbo hrbtnih mišic, ki v povezavi s trebušnimi mišicami prispevajo k čvrstosti jedra telesa, na katerem delujejo vaše roke in noge. Če so le te dovolj močne, bodo telesu dale večjo oporo in stabilnost, hkrati pa pripomogle k vzravnani in pravilni drži ter manjšim bolečinam v križu. Tudi pri teh vajah se držite osnovnih dveh načel (ogrevanje in varnost pred poškodbami) ter napotkov in priporočil, ki so bila v predhodni številki že našteta (postopnost, sistematičnost, primernost vaj itn.).

Pri vajah za krepitev hrbtnih mišic (kot tudi pri ostalih vajah) upoštevajte naslednje:

– izberite 2 za vas najbolj primerni vaji med spodaj opisanimi, poleg tega pa še 2 vaji za povečanje moči trebušnih mišic in 2 vaji za krepitev mišic rok in ramenskega obroča (glejte prejšnji številki glasila). Skupno imate torej 6 različnih vaj;

– vaje izvajajte kombinirano v zaporedju trebuh – hrbet – roke:

 1. vaja za trebušne mišice,

 1. vaja za hrbtne mišice,

 1. vaja za mišice rok in ramenskega obroča,

 2. vaja za trebušne mišice,

 2. vaja za hrbtne mišice,

 2. vaja za mišice rok in ramenskega obroča;

– število ponovitev izbrane vaje naj bo med 8 do 15;

– med posameznimi vajami naj znaša odmor 1 minuto;

– ko končate prvo serijo šestih vaj in imate še dovolj energije ter moči, naredite odmor 2 do 3 minute in nadaljujte še z drugo serijo šestih vaj v enakem zaporedju;

– ritem oziroma hitrost izvedbe vaj naj bo zmerna in enakomerna, brez sunkovitih gibov;

– vadba naj bo 2 do 4 krat tedensko (ne zaporedoma).

1. Vaja: Dvig noge in roke (sliki 1, 2)

 

Začetni položaj Opis vaje
Leže na trebuhu, noge so iztegnjene v širini bokov, roke so vzročene in nekoliko pokrčene v komolcih, pri čemer se dlani dotikata tal. Čelo je podloženo z brisačo ali peno. Sočasno dvignite levo roko in desno nogo, pri čemer se z zgornjim delom prsnega koša in glavo nekoliko odmaknete od tal. V zgornjem položaju zadržite 1 do 2 sekundi, nato se vrnite v začetni položaj in vajo ponovite še z desno roko in levo nogo.

Intenzivnost  povečamo z vztrajanjem v zgornjem položaju (do 5 sekund) oziroma z večjim odmikom prsnega koša od tal ali pa sočasno dvigujete obe roki in nogi.

2. Vaja: Dvig ramen in stisk lopatic (sliki 3, 4)

 

Začetni položaj Opis vaje
Leže na trebuhu, noge so iztegnjene v širini bokov, roke so iztegnjene in priročene ob telesu. Dlani sta obrnjeni navzgor, čelo je podloženo z brisačo ali peno. Sočasno dvignite roke in ramena navzgor in potisnite lopatice skupaj, pri čemer se z zgornjim delom prsnega koša in glavo nekoliko odmaknete od tal. Pogled je usmerjen navzdol. V zgornjem položaju zadržite 1 do 2 sekundi in se po isti poti vrnite v začetni položaj.

Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem v zgornjem položaju (do 5 sekund) oziroma z večjim odmikom prsnega koša od tal.

 

3. Vaja: Zaklon – dvig rok in glave (sliki 5, 6)

 

Začetni položaj Opis vaje
Leže na trebuhu, noge so iztegnjene v širini bokov, roke so pokrčene v komolcih pod kotom 90 stopinj, podlahti in dlani se dotikajo tal. Čelo je podloženo z brisačo ali peno. Sočasno dvignite obe roki in glavo, pri čemer se z zgornjim delom prsnega koša nekoliko odmaknete od tal. Pri dvigu potisnite lopatice skupaj, pogled je še vedno usmerjen navzdol. V zgornjem položaju zadržite 1 do 2 sekundi in se po isti poti vrnite v začetni položaj.

Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem v zgornjem položaju (do 5 sekund) oziroma z večjim odmikom prsnega koša od tal.

4. Vaja: Dvig noge v zanoženje (sliki 7, 8)

 

Začetni položaj Opis vaje
Kleče na kolenih, v bokih ste pokrčeni pod kotom 90 stopinj, roke so iztegnjene in dlani sta v širini ramen položeni na tla. Teža je enakomerno porazdeljena na roke in kolena, hrbet je vzravnan. Dvignite in iztegnite levo nogo naravnost nazaj, tako se čim bolj približate ravni črti peta – koleno – zadnjica – ramena. V zgornjem položaju zadržite nogo 1 do 2 sekundi, jo po isti poti vrnite v začetni položaj in vajo ponovite z drugo nogo.

Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem v zgornjem položaju (do 5 sekund) oziroma s sočasnim dvigom diagonalnih okončin (leva noga – desna roka in obratno).

*Opomba: s to vajo krepimo tudi zadnjične mišice.

 

5. Vaja: Dvig bokov (sliki 9, 10)

 

Začetni položaj Opis vaje
Leže na hrbtu, roke so priročene ob telesu, dlani se dotikata tal, kolena so pod kotom 90 stopinj in stopala so oprta v tla. Dvignite boke navzgor, tako da se čim bolj približate ravni črti ramena – boki – koleno (s stopali in rameni se oprite v tla). V zgornjem položaju zadržite 1 do 2 sekundi in se po isti poti vrnite v začetni položaj.

Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem v zgornjem položaju (do 5 sekund).

6. Vaja: Dvig bremena (sliki 11, 12)

 

Začetni položaj Opis vaje
Desno golen in dlan položite na klop, v bokih ste pokrčeni pod kotom 90 stopinj, leva noga je nekoliko pokrčena, v levi iztegnjeni roki držite breme (ročko), nadprijem. Pokrčeno koleno je pod kolkom in položena dlan je točno pod ramenom. Hrbtenica je vodoravna in vzporedna s klopjo. Dvignite komolec ob telesu naravnost proti stropu, tako da lopatico potegnete nazaj in pokrčite komolec. Ročka se med dvigom premika proti sredini trupa. Ko je dlan vzporedna s prsnim košem, roko po isti poti vrnite v začetni položaj. Po določenem številu ponovitev z eno roko, obrnite položaj telesa in vajo ponovite še z drugo roko.

Intenzivnost vadbe povečamo z večanjem teže bremena.

 

7. Vaja: Veslanje sede z elastiko (sliki 13, 14)

 

Začetni položaj Opis vaje
Pokončni sed, kolena so rahlo pokrčena. Trak namestimo okoli obeh stopal in ga nežno ovijemo okoli dlani. Roke postavimo nekoliko širše, dlani obrnemo v tla. Komolce potiskajte diagonalno nazaj, lopatice pa čim bolj stisnite skupaj. Pazite, da se ne zakrčite v ramenih, da ne popustite pokončnega seda in da maksimalno stiskate trebuh.

Intenzivnost vadbe povečamo z močnejšim elastičnim trakom (barva traku) oziroma skrajšamo trak.

 

Telesno aktivni še naprej – krepitev mišic rok in ramenskega obroča (2. del)

http://chart.apis.google.com/chart?cht=qr&chs=500x500&chl=http://prispevki.dls-slo.si/?p=102

V prejšnji številki glasila so bile predstavljene vaje za moč trebušnih mišic, tokrat pa bo pozornost namenjena krepitvi mišic rok in ramenskega obroča. Moč namreč predstavlja osnovno motorično sposobnost, brez katere ni gibanja. Moč je potrebna za temeljno človekovo držo v stoječem ali kateremkoli drugem položaju. Potrebna je za osnovno gibalno dejavnost – hojo in nenazadnje za premagovanje različnih naporov, lahko tudi čisto vsakdanjih. Glede na njeno močno povezanost z ostalimi sposobnostmi (ravnotežje, gibljivost, vzdržljivost), padci, artritisom, osteoporoznimi zlomi …, jo moramo ohranjati tudi v pozno starost na čim višji ravni ter ji nameniti nepogrešljivo mesto v vadbenih programih starejših oseb.

Tudi pri teh vajah se držite osnovnih dveh načel (ogrevanje in varnost pred poškodbami) ter napotkov in priporočil, ki so bila v predhodni številki že našteta (postopnost, sistematičnost, primernost vaj itn.).

Pri vajah za krepitev mišic rok in ramenskega obroča upoštevajte naslednje:

– izberite 2 do 3 za vas najbolj primerne vaje med spodaj opisanimi, poleg tega pa še 2

do 3 vaje za povečanje moči trebušnih mišic (glejte prejšnjo številko glasila);

– vaje izvajajte kombinirano: vaji za trebušne mišice sledi vaja za roke / ramena itn.

– število ponovitev izbrane vaje naj bo med 8 do 15;

– ko končate prvo serijo vaj (3 vaje za trebušne mišice in 3 vaje za roke oziroma

ramena), naredite odmor 2 minuti in nadaljujte še z drugo serijo vaj v enakem zaporedju;

– ritem oziroma hitrost izvedbe vaj naj bo zmerna in enakomerna, brez sunkovitih gibov;

– vadba naj bo 2 do 4 krat tedensko (ne zaporedoma).

1.Vaja: Skleca na kolenih (sliki 1, 2)

 

Začetni položaj: Opis vaje:
 Opora ležno, roke so iztegnjene, kolena so na tleh (lahko podložena s  peno ali brisačo), prsti na nogah se dotikajo tal, dlani so v širini ramen ali nekoliko širše, telo je nagnjeno nekoliko naprej (ramena so nad dlanema), glava je v podaljšku trupa (ni upognjena). Spuščajte se do pravega kota v komolcih – krčenje rok (do največ 90 stopinj), nato se dvignite nazaj v začetni položaj – na iztegnjene roke. Intenzivnost vadbe povečamo brez opore na kolenih (samo na dlaneh in prstih na nogah).

2.Vaja: Skleca z oporo rok na oviri (sliki 3, 4)

 

Začetni položaj: Opis vaje:
Opora rok na oviri višine 40 do 70 cm, roke so v širini ramen in iztegnjene, prsti na nogah se dotikajo tal, telo je čim bolj ravno, glava je v podaljšku trupa.  Spuščajte se v ramenih – krčenje rok v komolcih (do največ 90 stopinj),nato se dvignite nazaj v začetni položaj – na iztegnjene roke.

Intenzivnost vadbe povečamo z manjšanjem višine ovire.

 

3.Vaja: Skleca na klopci/stolu (sliki 5, 6)

Začetni položaj Opis vaje
Hrbet je pred klopco, roke so iztegnjene, dlani so oprte na rob klopce in obrnjene naprej, kolena so rahlo pokrčena, stopala pa so oprta v tla. Spuščajte rit proti tlem – krčenje rok v komolcih (ne preko 90 stopinj), pri čemer naj ostane zadnjica čim bližje klopci. Po isti poti se dvignite nazaj v začetni položaj – na iztegnjene roke.

Intenzivnost vadbe povečamo z izvedbo sklec z iztegnjenima nogama.

4.Vaja: Dvig ročke / bremena do ramen (sliki 7, 8)

 

Začetni položaj Opis vaje
Stoje vzravnano, stopala so v širini ramen, roke so iztegnjene ob telesu, nadprijem. Dlani (z ročko ali bremenom) dvignite navzgor proti bradi – do višine ramen, pri čemer gredo komolci stran od telesa. Po isti poti vračajte roki v začetni položaj.

Intenzivnost vadbe povečamo z večanjem teže bremena.

 

5.Vaja: Potisk ročke / bremena nad glavo (sliki 9, 10)

 

Začetni položaj Opis vaje
Sede, hrbet je vzravnan, kolena so pokrčena pod kotom 90 stopinj in nekoliko narazen, roke so v odročenju pokrčene. Dlani (z ročko ali bremenom) potisnite navzgor proti stropu skoraj do iztegnitve rok in jih počasi vračajte v začetni položaj.

Intenzivnost vadbe povečamo z večanjem teže bremena.

6.Vaja: Upogib komolca (sliki 11, 12)

Začetni položaj Opis vaje
Stoje vzravnano, stopala so v širini ramen, roke so iztegnjene ob telesu, podprijem. Vajo lahko izvajate tudi sede. Dlan (z ročko ali bremenom) dvignite navzgor proti ramenu – krčenje roke v komolcu. Upogib v komolcu naj bo toliko časa, da je kot manjši od 90 stopinj. Po isti poti vračajte roko v začetni položaj in nadaljujte z drugo roko. Pazite na to, da se komolec ne odmika od telesa.

Intenzivnost vadbe povečamo z večanjem teže bremena.

 

7. Vaja: Kroženje z rokami in bremenom (sliki 13, 14)

 

Začetni položaj Opis vaje
Stoja razkoračno, pogled je usmerjen naprej, roke so v vzročenju in rahlo pokrčene v komolcih, v rokah držite breme (zlepljen kup knjig, plastenko s peskom, težko žogo itd.). Z rokami in bremenom delajte velike kroge (kroženje z rokami). Najprej izvedite gibanje v levo smer in ko naredite en obhod (breme je najvišje –nad glavo), zamenjajte smer. Gibe izvajajte samo z rokami (telo se ne obrača v levo ali desno stran). Pri izvedbi ne krčite komolcev preveč.

Intenzivnost vadbe povečamo z večanjem teže bremena.

8. Vaja: Odmik podlahti navzven z elastiko (sliki 15, 16)

 

Začetni položaj Opis vaje
Stoja razkoračno, pogled je usmerjen naprej, notranja roka je priročena, zunanja roka je pokrčena v komolcu, ki je oprt v boke pod kotom 90 stopinj. Elastični trak nastavite v višino bokov, drugi del ovijete okoli dlani. Dlan potiskate navzven, tako da je gib samo iz rame, brez rotacije telesa in komolec je ves čas oprt v boke. Ko naredite odmik za približno 45 stopinj, po isti poti vračajte podlaht v začetni položaj. Po določenem številu ponovitev z eno roko, vajo ponovite še z drugo roko.

Intenzivnost vadbe povečamo z močnejšim elastičnim trakom (barva traku) oziroma skrajšamo trak.

 

9. Vaja: Odmik roke diagonalno navzgor z elastiko (sliki 17, 18)

 

Začetni položaj Opis vaje
Stoja razkoračno, pogled je usmerjen naprej, notranja roka je priročena, zunanja je prekrižana na nasprotni bok in je v komolcu nekoliko pokrčena. Elastični trak nastavite v višino kolen, drugi del ovijete okoli dlani. Z roko naredite poteg diagonalno navzgor, pri čemer ne krčite komolca. Gib naj bo samo iz rame, brez rotacije telesa. Ko končate poteg (dolžina potega je odvisna od vaše moči in vrste elastičnega traku), roko po isti poti vračajte v začetni položaj. Po določenem številu ponovitev z eno roko, vajo ponovite še z drugo roko.

Intenzivnost vadbe povečamo z močnejšim elastičnim trakom (barva traku) oziroma skrajšamo trak.

 

 

Telesno aktivni še naprej – moč trebušnih mišic (1. del)

http://chart.apis.google.com/chart?cht=qr&chs=500x500&chl=http://prispevki.dls-slo.si/?p=100

Verjetno so nekaterim zimski meseci z obilo hrane in premajhno motiviranostjo za vadbo pustile kakšen dodaten kilogramček na nepriljubljenem delu telesu. Ampak nič zato. Prihajajo daljši dnevi, pomlad se bliža, gozdovi bodo ozeleneli in tudi v nas se bo prebudila večja energija po gibanju. Ko sem premišljeval, kako bi vam predpisal vadbeni program oziroma načrt, bi le ta izgledal predolg ter za marsikoga zapleten. Zato sem se ga odločil napisati v več delih, katerega 1. del bo namenjen vajam, ki povečujejo moč trebušnih mišic. Te morajo biti predvsem čvrste in močne, saj nam dajejo oporo ter stabilnost. V naslednjih, posameznih delih bodo posebej opisane še vaje za povečanje moči hrbtnih mišic, mišic rok in ramenskega obroča, mišic nog ter vaje raztezanja. Še preden pa začnete s spodaj opisanimi vajami, bodite dovolj ogreti (hoja ali tek, kolesarjenje, hoja ali tek na mestu, hoja po stopnicah ter nekaj razteznih in zamašnih vaj za gibljivost), saj vam dobro ogrete mišice zmanjšujejo nevarnost poškodb mišic in vezi ter vas psihično pripravijo na naloge, ki vas čakajo.

Pri vajah za povečanje moči trebušnih mišic upoštevajte naslednje:

– število ponovitev naj bo med 8 do 15;

– nato naredite še eno serijo z enakim številom ponovitev, med serijama naj znaša odmor med 1 do 2 minuti;

– ritem oziroma hitrost izvedbe vaj naj bo zmerna in enakomerna, brez sunkovitih gibov;

– prvi teden izberite 2 do 3 za vas najbolj primerne vaje (med temi sedmimi), v kasnejših tednih pa povečajte število vaj do največ 4;

– vadba naj bo 2 do 4 krat tedensko (ne zaporedoma).

1.Vaja: Drsenje s stopalom po tleh (sliki 1, 2)
 
 
Začetni položaj: Opis vaje:
   
 
Intenzivnost vadbe povečamo z drsenjem in vračanjem nazaj z obema nogama hkrati.
 
2. vaja: Zasuk nog na stran (sliki 3, 4)
 
   
   
Začetni položaj: Leže na hrbtu, roke so v odročenju, dlani so
na tleh, stegna so obrnjena navzgor, kolena so pokrčena pod kotom 90 stopinj.
Opis vaje:
Noge nagnite na stran, dokler se spodnja noga skoraj ne dotakne tal.
Gibanje nadaljujete prek začetnega položaja na drugo stran.
Intenzivnost vadbe povečamo z iztegnitvijo obeh nog

 

 
3. vaja: Drsenje dlani po stegnih (sliki 5, 6)
 
   
   

 Začetni položaj:

Leže na hrbtu, kolena so pokrčena pod kotom 90 stopinj, dlani so
položene na stegna.
Opis vaje:
Dvignite ramena in glavo ter z dlanema počasi drsite po stegnih, dokler
se s prsti ne dotaknete kolen. V začetni položaj se vrnite po isti poti.
Intenzivnost vadbe povečamo s prečenjem dlani prek kolen.
 
4. vaja: Spuščanje noge proti tlom (sliki 7, 8)
 
   
   
Začetni položaj:
Leže na hrbtu, roke so ob telesu, dlani na tleh, noge so dvignjene v zrak
pod kotom 90 stopinj na telo in nekoliko pokrčene.
Opis vaje:
Spuščajte eno nogo navzdol, dokler se s peto na rahlo ne dotaknete tal.
Nogo vrnite v začetni položaj in nadaljujte z drugo nogo.
Intenzivnost vadbe povečamo z dviganjem in spuščanjem obeh nog hkrati.

 

 
5. vaja: Iztegnitev nog v prednoženje (sliki 9, 10)
 
   
   
Začetni položaj:
Sede na klopci ali na tleh, roke so iztegnjene pred telesom in z dlanmi
oprte na podlago, kolena so pokrčena pred telesom.
Opis vaje:
Iztegnite noge in jih v iztegnjenem položaju ter vzporedno s tlemi
zadržite 1 sekundo. Po isti poti noge vrnite v začetni položaj. Položaj
trupa ostaja med gibanjem nespremenjen.
Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem do 5 sekund v iztegnjenem položaju nog.
 
6. vaja: Opora na podlakteh (sliki 11, 12)
 
   
   
Začetni položaj:
Leže na trebuhu, podlakti in dlani so na tleh (komolca naj ležita
natančno pod ramenskima sklepoma), prsti nog se dotikajo tal.
Opis vaje:
Napnite telo in se dvignite na komolca do iztegnjenega položaja telesa in
vztrajajte v tem položaju 2 do 5 sekund. Pogled je usmerjen navzdol.
Intenzivnost vadbe povečamo z vztrajanjem v iztegnjenem položaju telesa oziroma lahko posamezno nogo dvigujemo od tal v zanoženje.
 
7. vaja: Dvig nog prek ovire (sliki 13, 14)
 
   
   
Začetni položaj:
Sede na tleh, roke so iztegnjene pred telesom in z dlanmi oprti v tla,
kolena so rahlo pokrčena pred telesom.
Opis vaje:
Noge dvignite, da gredo stopala prek ovire na drugo stran, se s peto
dotaknite tal in ponovite izvedbo na drugo stran.
Intenzivnost vadbe povečamo z iztegnitvijo nog oziroma z višanjem ovire.

 

 
PRED VADBO PA VSEKAKOR UPOŠTEVAJTE NASLEDNJE NAPOTKE /  PRIPOROČILA:
 
– Delajte postopno in sistematično.
– Ne pretiravajte in se zavedajte svojih omejitev.
– Ne primerjajte in ne tekmujte z drugimi, ampak vadite v mejah svojih sposobnosti.
– Vadite ob dobrem počutju in najmanj dve uri po jedi
.- Vaje za moč lahko izzovejo v obremenjenih mišicah neprijeten pekoč občutek. Če je le-ta preoster, je treba z vajami prekiniti.
– Izberite primerne vaje (takšne, kjer ne občutite bolečine in da jih lahko večkrat ponovite).
– Postopno povečujte obremenitev (povečanje števila ponovitev oz. število serij, čas vztrajanja vnekem položaju …).
-Dihajte skozi usta in nos hkrati in se izogibajte vsaki obliki zadrževanja dihanja. Izdih je med naporom.

 

NOVOSTI V NEKIRURŠKEM ZDRAVLJENJU RAKA GLAVE IN VRATU

http://chart.apis.google.com/chart?cht=qr&chs=500x500&chl=http://prispevki.dls-slo.si/?p=65

Avtor: Prof. dr. Primož Strojan, dr. med. (pstrojan@onko-i.si)
Sektor radioterapije, Onkološki inštitut Ljubljana, Zaloška 2, 1000 Ljubljana, Slovenija

Kot pri drugih vrstah malignih tumorjev je tudi v primeru ploščatoceličnih karcinomov glave in vratu zdravljenje zasnovano multidisciplinarno in prilagojeno obsegu bolezni ter zmožnostim in željam bolnika. Napredek na področju nekirurških zdravljenj, radioterapije in sistemske terapije, je pogojen s tehnološkim razvojem terapevtski naprav in sistemov za načrtovanje, izvajanje in preverjanje kakovosti obsevanj ter z razvojem novih zdravil. V prispevku predstavljamo najpomembnejše novosti v nekirurškem zdravljenju rakov glave in vratu, ki odločilno prispevajo k boljšemu preživetja bolnikov in/ali kakovosti njihovega življenja: na področju radioterapije in sistemskega zdravljenja ter kakšen je pomen okužbe s človeškim virusom papiloma.

Uvod
Spričo hitrega razvoja tehnologije na vseh področjih, tudi medicine in specifično onkologije, ne preseneča dejstvo, da se v zadnjem obdobju srečujemo s pomembnimi novostmi tudi v obravnavi in zdravljenju ploščatoceličnih karcinomov glave in vratu (KGV). Z domišljeno zasnovanimi in na predhodnih dognanjih temelječimi protokoli randomiziranih kliničnih raziskav, predvsem faze III, zasnovanih in izpeljanih multiinstitucionalno in v akademskih okoljih, je mogoče nasloviti in odgovoriti na praktično vsa klinično pomembna vprašanja.
V skupini nekirurških zdravljenj, tj. radioterapije in sistemske terapije, so novitete, uvedene v klinično delo, pogojene s tehnološkim razvojem naprav in sistemov za načrtovanje, izvajanje in preverjanje kakovosti obsevanj ter z razvojem novih zdravil. Njihov prispevek k izboljšanju rezultatov onkološkega zdravljenja je različen in se kaže v podaljšanju preživetja bolnikov in/ali kakovosti njihovega življenja. V tem zapisu predstavljamo najpomembnejše novosti na področju radioterapije (intenzitetno modulirano obsevanje, slikovno vodeno obsevanje) in sistemskega zdravljenja (koncept sočasne radiokemoterapije, tarčna oz. biološka zdravila, uvodno kemoterapijo) ter kakšen je pomen okužbe s človeškim virusom papiloma (HPV).

Intenzitetno modulirano obsevanje in slikovno vodeno obsevanje

Intenzitetno modulirano obsevanje, na kratko imenovano tudi IMRT (ang. Intensity-Modulated RadioTherapy), je sodobna obsevalna tehnika, ki omogoča, da visokodozno področje, ki ga ustvarimo v sečišču žarkovnih snopov, kar se da natančno posnema obliko tarče – tumorja. Nadalje, zaradi strmega padca doze na robu visokodoznega področja prejmejo tkiva oz. organi v okolici tumorja, kjer naj ne bi bilo več tumorskih celic in naj bi v idealnih razmerah sploh ne bila obsevana, bistveno nižjo dozo, kar zmanjšuje pogostnost in/ali intenzivnost pojavljanja neželenih stranskih učinkov.
V čem se IMRT razlikuje od obsevanj, ki smo jih izvajali v preteklosti? Razlika je dvojna: (i) uporabljamo več žarkovnih snopov (običajno med 5 in 7, prej le 2); (ii) dozni profil žarkovnega snopa se, gledano v pravokotnem preseku skozi žarek, spreminja. To pomeni, da različni deli tkiva, ki so obsevani s posameznim žarkom, prejmejo različno dozo.

Spreminjanje intenzivnosti sevanja znotraj žarkovnega snopa dosežemo s premikanjem lističev t.i. večlistnega kolimatorskega sistema po predhodno določenem vzorcu. Ta sistem v osnovi daje žarku obliko oz. oblikuje obsevalno polje. Za izvedbo IMRT potrebujemo poleg sodobnih naprav za obsevanje, opremljenih z večlistnimi kolimatorskimi sistemi, tudi zmogljive računalniške sisteme za izdelavo obsevalnih načrtov. Preden bolnika obsevamopreverimo na linearnem pospeševalniku ujemanje razporeditve doze, kot jo predvideva obsevalni načrt (ki je pravzaprav prikaz teoretične razporeditve doze v telesu ali »kako naj bi bilo«), z razporeditvijo doze v ustreznem merilnem fantomu.
Med obsevanjem, vsakodnevno oz. v nekajdnevnih presledkih, kontroliramo ali je izvedba obsevanja dovolj natančna.

V osnovi gre za to, da preverjamo lego posameznih obsevalnih polj (glede na obstoječe kostne strukture) in njihovo obliko, registrirano tik preden zaženemo obsevalnik, z lego in obliko polj, kot smo ju določili v postopku načrtovanja obsevanja (referenca). Obsevalniki morajo biti v ta namen opremljeni z ustreznimi slikovnimi sistemi, ki omogočajo tovrstno registracijo. Posnete slike računalnik primerja z referenčnimi in na podlagi odstopanj med trenutno zabeleženo lego in referenčno lego polj izračuna premike obsevalne mize, ki so potrebni, da bo bolnik obsevan z natančnostjo znotraj 3 mm. Tovrstno uporabo slikanja v radioterapiji imenujemo slikovno vodeno obsevanje (ang. Image-Gudied RadioTherapy, IGRT).

Seveda ne preseneča, da je zaradi kompleksnosti in zamudnosti prav vseh postopkov, povezanih z IMRT in IGRT, takšno obsevanje dražje in predvsem traja dlje kot uporaba enostavnejših obsevalnih tehnik. Ne gre pa samo za ceno same storitve: dejstvo je, da je ob uporabi IMRT na enem obsevalniku lahko dnevno obsevanih manj bolnikov in je potrebno za pokritje potreb po zdravljenju z obsevanjem na ta račun ustrezno povečati število radioterapevtskih naprav.

Sistemska terapija

Že od leta 2000, ko je bila objavljena prva francoska meta-analiza 63 randomiziranih kliničnih raziskav s skupaj več kot 10.000 vključenimi bolniki, v katerih so primerjali različne kombinacije obsevanja in kemoterapije s samim obsevanjem, velja, da je najučinkovitejša sočasna (konkomitantna) aplikacija radioterapije in kemoterapije. V primerjavi s samim obsevanjem izboljša na tak način kombinirano zdravljenje preživetje bolnikov z lokalno in/ali področno napredovalim RGV za 6.5% oz. zmanjša tveganje za smrt za skoraj petino. Ker optimalna kombinacija obsevanja in kemoterapije ni poznana, v svetu in pri nas potekajo številne klinične raziskave, ki preučujejo različne načine frakcionacije doze v radioterapiji, vrste citostatikov, ki jih kombinirajo z obsevanjem oz. njihove različne kombinacije (tako glede sestave kot doze), čas aplikacije kemoterapevtikov (v daljših ali krajših intervalih med radioterapije) ipd.

Trenutno velja za standard v radioterapiji konvencionalna frakcionacija doze (2 Gy/frakcijo, 1 frakcija/dan oz. 5 frakcij/teden), med kemoterapevtiki pa cisplatin v dozi 100 mg/m2 na 21 dni. Za enakovredno se smatra tudi tedensko odmerjanje cisplatina (v manjših doznih odmerkih po 30-40 mg/m2), ki omogoča boljšo prilagoditev intenzivnosti kemoterapije posameznemu bolniku glede na stranske učinke že prejetega zdravljenja.

Med biološkimi (tarčnimi) zdravili se je pri KGV uveljavilo le eno. To je monoklonsko protitelo cetuksimab (zato imunoterapija), ki se veže z močno afiniteto na receptor za epidermalni rastni faktor na znanji strani celične membrane. Vezave različnih endogenih substanc na ta receptor vodi v aktivacijo različnih molekularnih signalnih poti, kar privede do proliferacije celic in razraščanja tumorja. Nasprotno pa vezava cetuksimaba na receptor prepreči vezavo endogenih substanc oz. zavira aktivacijo signalnih poti. Poleg tega je bil ugotovljen močan sinergistični protitumorski učinek cetuksimaba kadar je bil ta kombiniran z obsevanjem kar je potrdila tudi velika klinična raziskava faze III: pri bolnikih z lokalno in/ali področno napredovalim KGV, ki so bili zdravljeni z imunoradioterapijo, je bilo doseženo znatno več ozdravitev oz. so preživeli dlje kot tisti, ki so bili samo obsevani. In kar je enako pomembno: toksičnost, povzročena z dodatkom cetuksimaba k obsevanju, je drugačna (čeprav ne manjša!) kot če bi ti bolniki med obsevanjem prejemali cisplatin. Ob tem velja omeniti, da so od zdravljenja s cetuksimabom imeli koristi le bolniki, pri katerih se je po njegovi aplikaciji že kmalu po začetku zdravljenja razvila intenzivna kožna reakcija v obliki
izpuščaja.

Bolniki brez tovrstne reakcije od kombiniranega zdravljenja niso imeli nikakršnih koristi, bili pa so deležni različnih stranskih učinkov, medtem ko je bilo njihovo preživetje popolnoma enako kot pri bolnikih, ki so bili samo obsevani.Prvo vprašanje, ki se postavlja, se glasi: ali je kombinacija radioterapije in cetuksimaba uspešnejša od radiokemoterapije s cisplatinom? Raziskave, ki neposredno primerjajo obe vrsti zdravljenja, so šele v teku, retrospektivni pregledi pa kažejo, da med obema kombinacijama ni pomembnih razlik. Naslednje umestno vprašanje je, ali je trojna kombinacija radioterapije, cisplatina in cetuksimaba uspešnejša kot kombinacija radioterapije in cisplatina. Na to vprašanje je dala odgovor nedavno predstavljena ameriška raziskava, ki ugotavlja da je intenzivnejša trojna terapija enako učinkovita kot dvojna kombinacija, je pa pomembno bolj toksična.

Ker so pri bolnikih z lokalno in/ali področno napredovalim KGV tumorski volumni veliki in verjetnost za oddaljene (mikro)zasevke visoka, se kot logična ponuja možnost pričeti zdravljenje s kemoterapijo, čemur bi sledila sočasna radiokemoterapija ali radioimunoterapija. Namen uvodne (indukcijske) kemoterapije bi bil čim bolj zmanjšati volumen tumorja, ki ga bo nato lažje uničiti s sledečo radioimuno- oz. radiokemoterapijo, in uničiti morebitne že prisotne mikrozasevke drugod po telesu. Ob tem velja opozoriti, da je dober odgovor oz. zmanjšanje tumorja po uvodni kemoterapiji najboljši kazalec kako učinkovita bo kasnejša radioterapija. Žal sta kar dve nedavno objavljeni raziskavi, ki sta imeli za namen opredeliti učinkovitost uvodne kemoterapije, pokazali, da dodatek uvodne kemoterapije ne izboljša uspešnosti zdravljenja same radiokemoterapije.

Ima pa uvodna kemoterapija še vedno pomembno vlogo pri zdravljenju napredovalega, vendar še operabilnega raka grla in hipofarinksa pri bolnikih pri katerih bi bila potrebna odstranitev celega grla. Vzrok temu je že omenjeno dejstvo, da je odgovor tumorja na uvodno kemoterapijo trenutno najboljši test radiosenzibilnosti istega tumorja. Bolniki, pri katerih se tumor po uvodni kemoterapiji pomembno zmanjša ali celo zgine, naj bi bili v nadaljevanju zdravljeni z obsevanjem in sočasno kemo- ali imunoterapijo, medtem ko bi naj bili ostali bolniki (z radiorezistentnimi tumorji) operirani in po potrebi pooperativno še obsevani. Raziskave so pokazale da v kolikor so bili bolniki selekcionirani na tak način, med enim in drugim načinom zdravljenja ni bilo razlik v preživetju, pri čemer je kar dve tretjini bolnikov v skupini, ki je bila obsevana ohranila grlo. Tovrstnim terapevtskim programom pravimo grlo-ohranjujoče zdravljenje.

 

Človeški virus papiloma
Eno najpomembnejših ugotovitev zadnjih let je spoznanje, da je nastanek vedno večjega dela rakov, ki zrastejo v področju ustnega dela žrela, posledica okužbe s HPV. Gre za skupino bolnikov, ki se v mnogočem razlikuje od bolnikov, ki imajo KGV povzročen s kajenjem in/ali alkoholom: gre za mlajše bolnike, nekadilce in abstinente, z manjšimi primarnimi tumorji in velikimi, cističnimi zasevki na vratu, v dobri splošni kondiciji, ki odlično odgovore na zdravljenje z obsevanjem in kemoterapijo in pri katerih se po zaključenem zdravljenju redkeje razvije nov primarni tumor. Takih bolnikov je v ZDA in skandinavskih državah kar 80-90% vseh, ki so zboleli za rakom ustnega dela žrela, v Sloveniji pa približno četrtina. In kar je še pomembneje: incidenca s HPV-povezanimi raki ustnega dela žrela kot tudi vseh rakov tega področja vztrajno narašča. Preživetje brez ponovitve bolezni teh bolnikov je za polovico boljše kot pri bolnikih rakom ustnega dela žrela, povzročenim s kajenjem, celokupno preživetje pa je boljše za dobro četrtino. Zato naj bi imeli pri bolnikih s HPV povzročenim tumorjem ustnega dela žrela nekirurški načini zdravljenja prednost pred kirurgijo. Res pa je, da morebitno kajenje to »prednost« zmanjšuje oz. lahko tudi izniči.

Zaključek

Uspešno zdravljenje ploščatoceličnega KGV je lahko samo multidisciplinarno. Kot tako zahteva partnerski odnos med vsemi udeleženimi akterji: bolniki in zdravniki – strokovnjaki s posameznih področij. Vsi skupaj bodo uspešni samo toliko, kolikor bo močan oz. strokoven/sodoben posamezen člen, tj. že imenovani akterji kot tudi vsak izmed uporabljenih načinov zdravljenja. In prav zaradi slednjega sta sledenje sodobnim trendom v stroki in uvajanje novitet ključnega pomena.

 

Priporočena literatura
1. Strojan P, Šmid L, Zakotnik B. Raki glave in vratu. In: Novaković S, Hočevar M, Jezeršek Novaković B in sod (eds). Onkologija: raziskovanje, diagnostika in zdravljenje raka. Ljubljana: Mladinska knjiga založba d.d. 2009: 254-71.
2. Strojan P, Verk T, Hudej R. Intenzitetno modulirano obsevanje (IMRT) zdaj tudi na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Onkologija 2010; 14: 92-6.
3. Peterlin P, Kuduzović E, Strojan P. VMAT – volumetrična modulirana ločna terapija. Onkologija 2012; 16 (1): 33-9.
4. Strojan P, Haigentz M Jr, Bradford CR, et al. Chemoradiotherapy vs. total laryngectomy for primary treatmentof advanced laryngeal squamous cell carcinoma. Oral Oncol 2012 (v tisku).
5. Strojan P, Zakotnik B. Zdravljenje bolnikov s ploščatoceličnim karcinomom glave in vratu z obsevanjem in cetuksimabom. Onkologija 2008; 12: 84-5.
6. Haigentz M Jr, Cohen EE, Wolf GT, Strojan P, Eisbruch A, Ferlito A. The future of induction chemotherapy for head and neck squamous cell carcinoma. Oral Oncol 2012 (v tisku).
7. Genden EM, Sambur IM, de Almeida JR, et al. Human papillomavirus and oropharyngeal squamous cell carcinoma: what the clinician should know. Eur Arch Otorhinolaryngol 2012 (v tisku).
8. Strojan P, Šifrer R, Didanović V, et al. Role of HPV infection in head and neck cancer: Ljubljana Experience. In: Gale N, Poljak M, Luzar B, Vizjak A, Volavšek M, Cardesa A (eds): Human Papillomaviruses (HPV) related tumors. XLII. Memorialni sestanek profesorja Janeza Plečnika, Ljubljana 1.-2.12.2011. Zbornik predavanj. Ljubljana: Inštitut za patologijo Medicinske fakultete v Ljubljani 2011: 153-9.

NAVODILA ZA NEGO LARINGEKTOMIRANE OSEBE PO ODPUSTU IZ BOLNIŠNICE

http://chart.apis.google.com/chart?cht=qr&chs=500x500&chl=http://prispevki.dls-slo.si/?p=62

Hartman, dipl. med. sestra
Univerzitetni klinični center LjubljanaJožefa
Klinika za otorinolatringologijo in cervikofacialno kirurgijo, Zaloška 2, Ljubljana

Uvod
Rak je bolezen, ki globoko poseže v človekovo življenje s svojo zastrašujočo negotovostjo innepredvidljivostjo. Želja po ozdravitvi in sodelovanje s številnimi strokovnjaki, ki so vključenipri zdravljenju in rehabilitaciji tako zapletene bolezni, kot je razširjen rak grla in spodnjega žrela, naredita velik preobrat v človeku. S kirurško odstranitvijo za življenje tako pomembnega organa,kot je grlo, in telesnimi spremembami, ki nastanejo po operaciji, pride do obsežnih duševnih,duhovnih in socialnih sprememb. Te od laringektomiranega zahtevajo veliko volje, prilagajanja in življenjskega poguma. Popolnoma normalno je, da je človekpo kirurški odstranitvi grla zaskrbljen in v stiski. Vedeti je potrebno, da medicinsko znanje lahko človekovemu življenjudoda leta, ampak šele samopomoč in samooskrba pa dodata letom življenje.
Motivacija laringektomiranega za učenje v času bolnišničnega zdravljenja in rehabilitacije mora temeljiti na humani obravnavi, tako s fizičnega, psihičnega, socialnega in z duhovnega vidika.Učenje mora temeljiti na aktivnem in partnerskem vključevanju laringektomiranega in svojcev. Medicinske sestre moramo medsebojni odnos graditi na zaupanju in vzajemnosti, izražatispoštljivo, nepristransko zavzetost, upoštevati profesionalno molčečnost. Informacije in navodila moramo posredovati tako, da jih laringektomiraniin njegovi svojci lahko razumejo, uspešno in učinkovito uporabijo in tako primerno sodelujejo.
Strah zbujajoča bolezen in njeno zdravljenje prineseta v človekovo življenje in življenje njegovihnajbližjih velike spremembe. Ko laringektomirani zapusti bolnišnico, občuti neko vrsto olajšanja. Izgubi pa občutek varnosti, ki mu ga je nudila strokovna oskrba na kliniki.

Kaj je totalna laringektomija

Totalna laringektomija, je kirurška odstranitev celega grla. Potrebna je pri zdravljenju napredovanega raka grla in spodnjega dela žrela. Je relativno stara kirurška metoda, saj je prvolaringektomijo zaradi raka na grlu naredil operater Theodor Billroth že leta 1873.

 

Kaj je stalna traheostoma
Stalna traheostoma je umetna dihalna odprtina na vratu, ki jo oblikuje kirurg pri pacientu, ki muje kirurško odstranil celotno grlo. Zgornji del sapnika po celotnem obodu prišije na kožo vratu. V sapnik vstavi primerno veliko dihalno cevko- trahealno kanilo.

Kaj je trahealna kanila
Trahealna kanila je medicinski pripomoček, ki se uporablja za vzdrževanje dihalne odprtine na vratu, dokler se le ta ne oblikuje in stabilizira.
Trahealne kanile se ločijo po materialih iz katerih so narejene. Poznamo: kovinske, plastične, silikonske. Ločijo se tudi po dolžini, po svetlini- premeru, po obliki (različna ukrivljenost). Poznamo enodelne in dvodelne trahealne kanile ter trahealne kanile s tesnilko.

 

Koliko časa mora laringektomirani nositi trahealno kanilo
Trahealno kanilo vstavi laringektomiranemu zdravnik kirurg že med operacijo, izbre jo glede na širino sapnika, prav tako pa odloči koliko časa jo bo nosil. Ob stabilni, ustrezno veliki in lepo oblikovani traheostomi laringektomirani nošenje trahealne kanile lahko postopoma opusti, seveda po nasvetu in navodilih zdravnika kirurga. Vse življenje po kirurški odstranitvi grla pa
človek dihali skozi traheostomo. Večina laringektomiranih nosi silikonsko enodelno trahealno kanilo.

 

Posledice stalne traheostome po kirurški odstranitvi grla
Laringektomirani izgubi, se mu spremeni, okrni ali ima prizadetih več življenjskih aktivnosti:
– dihanje: nova – krajša dihalna pot, nov mehanizem izkašljevanja, nezmožnost usekniti se,
drugačno kihanje,
– prehranjevanje in pitje: po kirurški odstranitvi grla sta prebavna pot in pot dihanja popolnoma
ločeni, izgubi se možnost pihanja in srkanja hrane,
– gibanje: omejitev telesnih aktivnosti,
– telesna čistoča in urejenost: sprememba glede na oskrbo stalne traheostome,
– izogibanje nevarnostim v okolju: zaščita dihalne poti – ščitenje traheostome,
– komunikacija: izguba normalnega govora,
– koristno delo: zmanjšana delazmožnost,
– učenje: naučiti se negovati traheostomo, menjavatiin čistiti trahealno kanilo, prepoznavati morebitne zaplete, naučiti se nadomestnega govora.

Laringektomiranemu se spremeni zunanji videz, kar lahko vpliva na samospoštovanje, identiteto.Izgubi lahko samostojnost in je odvisen od pomoči drugih.

 

Zakaj mora laringektomirana oseba inhalirati

Po kirurški odstranitvi grla se dihalna pot popolnoma spremeni, diha se skozi dihalno odprtino -traheostomo na vratu. Zgornji del dihal je izključen in ne opravlja več svoje funkcije. Zrak prihaja v skrajšano dihalno pot umazan, premrzel in premalo navlažen. Takšen zrak draži sluznico sapnika in zmanjšuje njeno obrambno in samočistilno sposobnost. Neugodne fizikalnelastnosti vdihanega zraka povzročijo zasušitve, kronična vnetja in poškodbe sluznice sapnika.
Laringektomirani mora doma redno inhalirati toplo paro z osebnim parnim inhalatorjem.Z rednim inhaliranjem ublaži posledice dihanja zraka z neugodnimi fizikalnimi lastnostmi invzdržuje dihalno pot čimbolj normalno. Inhalacije tople pare učinkujejo neposredno na sluznico skrajšane dihalne poti: jo optimalno vlažijo, preprečujejo njena vnetja, lajšajo težave, ko je vnetain razdražena, ter mehčajo izločke sluzi in umazanije, ki se je nakopičila vzdolž dihalne poti.Tako razmehčan izloček laringektomirani lažje izkašlja. Priporočljivo je, da inhalira večkrat na dan po dvajset minut. Število inhalacij je potrebno prilagoditi potrebam, glede na težave, ki jihima z izkašljevanjem sluzi. Prostori, v katereh laringektomirani živi, morjo biti primerno ogreti, zrak čist in ovlažen. Laringektomirani mora uživati tudi dovolj tekočin (voda, čaji).

 

Filtri in polietilenski ščitniki za zaščito traheostome
Laringektomiranemu, ki nosi trahelno kanilo se priporoča, da uporablja filter-umetni nos oziroma tako imenovan švedski nos za zaščito trahostome, ki ga namesti na trahealno kanilo.Laringektomirani osebi, ki ne nosi trahealne kanile se priporoči, da uporablja ščitnik izpolietilenske pene, ki si ga nalepi neposredno na kožo vratu nad traheostomo. Prav tako obstajajotudi filtri za zaščito traheostome, ki se prilepijo na kožo okrog nje. Ta lepila pa lahko dražijokožo in povzročajo alergije.Teh pripomočkov je več vrst, preprečujejo pa direktni vdor zraka in nečistoč v trahejo, ohranjajovlago in toploto izdihanega zraka in tako vlažijo in ogrevajo vdihan zrak. Potrebno jih primernoizbrati glede na potrebe pacienta in redno menjavati.

Kako se izkašljuje po kirurški odstranitvi grla

Po kirurški odstranitvi grla se spremeni tudi mehanizem izkašljevanja. Ker ni glasilk, ki bi zaprle spodnjo dihalno pot, mora to narediti laringektomirani sam tako, da po globokem vdihu z robčkom zatisne dihalno odprtino na vratu in napne trebušne mišice. Tako se ustvari povečanpritisk v pljučih, ki je potreben za izkašljevanje. Nato odmaknete roko z robčkom in s povečano silo izdihanega zraka iz sapnika izpihne tudi sluz. Učinkovitost kašlja je odvisna od količinevdihanega zraka, od pritiska, ki se ustvari v pljučih, in od pretoka zraka v izdihu.

 

Čiščenje nosu

Laringektomirani ima težave s čiščenjem nosu, saj se ne more več usekniti. Z zajemanjem zrakav usta, ki ga potisne s stiskanjem obraznih mišic in jezikom prek žrela v nos, lahko delno očistisluz iz nosu. Priporočljivo je, da si pomaga z mehanskimi pripomočki za sesanje sluzi iz nosu.
Tudi kihanje je po operaciji drugačno. Še vedno ga izzove draženje nosne sluznice, vendar zrakpotuje skozi traheostomo in nastane »kašljajoče kihanje« z močnim izločanem sluzi iztraheostome

Oskrba stalne traheostome v domačem okolju

Posebno skrb mora laringektomirani doma posvetiti oskrbi stalne dihalne odprtine na vratu, kimu vzame veliko časa. S pravilno nego traheostome in kože okoli nje, ter pravilnim čiščenjemtrahealne kanile v domačem okolju se preprečujejo pozni zapleti po traheotomiji:
– vnetje kože okoli traheostome,
– razjede na sluznici sapnika,
– zasušena sluz na steni sapnika,
– vnetje sluznice sapnika, sapnic in pljučnica.

 

Kako pogosto se menja trahealna kanila

Trahealna kanila mora biti čista in prehodna. Priporočljivo je, da jo laringektomirani menja domavsak dan. Nujno pa je, da jo menja vsaj trikrat na teden. Najprimerneje je, da opravi menjavozjutraj, ko se prek noči nabere največ sluzi. Pred menjavo inhalira toplo, vlažno paro.
Postopek menjave trahealne kanile mora biti čist, zato si mora pred menjavo roke namiliti z milom in sprati pod tekočo vodo.

 

Pripomočki za menjavo trahealne kanile

Laringektomirani mora biti pozoren, da ima vedno na zalogi vse pripomočke vsaj za en teden. Za menjavo trahealne kanile pripravi pripomočkena čisti površini, lahko je oprana in prelikana brisača, rjuha:
– razkuženo trahealno kanilo, ki jo opremi s trakom za pritrditev,
– primerno vpojno podlogo za nego traheostome,
– tampone in zložence za čiščenje okolice traheostome,
– tekočino za čiščenje: primerna je prekuhana voda, ki ji na en liter doda dve žlički kuhinjskesoli, tekočino obdrži v posodi, v kateri jo je prekuhal,
– mazilo za nego okolice traheostome: lahko ribje mazilo, 15 % olivno olje v borogalu, ognjičevo mazilo,
– robčke za enkratno uporabo,
– samostoječe ogledalo,
– posodo za umazano trahealno kanilo in vrečko za porabljen material.

 

Mejava trahealne kanile

Menjavo trahealne kanile v domačem okolju laringektomiraninajlažje opravi sede in po naslednjih korakih:
– pred menjavo čim bolj temeljito izkašlja sluz iz dihalnih poti,
– odstrani si dihalno cevko in jo odloži v pripravljeno posodo,
– okolico dihalne odprtine dobro očisti s tamponi, namočenimi s slano, prekuhano vodo,čisti od stome navzven,
– okolico traheostome dobro osuši in jo tanko namaže z nevtralnim mazilom,
– podlogo za nego trahealne odprtine namesti na kanilo in navlaži konico kaniles slano prekuhano vodo, da lažje zdrsne v sapnik,
– globoko vdihne in potisne kanilo skozi traheostomo v sapnik, to najlažje opravi, če se vidi vsamostoječem ogledalu,
– trahealno kanilo si pritrdi s trakom okoli vratu, pod trakom mora biti še za prst prostora,
– porabljen material odloži v vrečko in primerno zavrže.

 

Čiščenje in razkuževanje trahealne kanile

Po uporabi laringektomirani mehansko očisti trahealno kanilo s čistilno krtačo pod tekočo vodo.Čistilno krtačo mora po vsaki uporabi temeljito oprati in jo osušiti.Očiščeno trahealno kanilo razkuži s čistilnim kompletom, ki ga sestavljata dve plastični posodi spokrovom: v eni sta razkužilo za razkuževanjein merilna žlička, v drugi pa sitasti vložek.Trahealno kanilo položi na sitasti vložek, ki ga vsebuje čistilni komplet, ter napolni posodo zmlačno vodo do oznake. V vodi raztopi merilno žličko razkužilain potopi sitasti vložek zdihalno cevko v čistilno raztopino. Razkužuje 10 do največ 15 minut oziroma po navodilihproizvajalca čistilnega kompleta. Nato povleče sitasti vložek iz čistilne raztopine, kanilo patemeljito spere pod tekočo vodo, ne da bi jo prijemal, na koncu pa jo spere s prekuhano vodo.Raztopino zavrže in kanilo na sitastem vložku spravi v posodo. Ko se posuši, jo pokrije, tako jepripravljena za naslednjo menjavo.

Zakrivanje traheostome

Zaščita traheostome na vratu je po kirurški odstranitvi grla nujna. Paziti je potrebno, da v dihalno pot ne zaide tujek: mrčes, trdi delci, prah, ostružki … S primerno izbranim ščitnikom: ovratno rutico, šalom, majico z ovratnikom, pulijem, se laringektomirani izogne mučnim situacijam, kobi z nenadnim kašljem onesnažil s sluzjo iz sapnika sebe in okolico. Tako urejen in zaščiten selažje vključi v družbo in je bolj samozavesten.Laringektomirani se mora izogibati hitrih in ostrih temperaturnih sprememb, ne sme dihatipremrzlega, presuhega in umazanega zraka. Prav tako se mora izogibati prostorov z onesnaženimzrakom s fizikalnimi (prahom, ostružki…) in kemičnimi (cigaretni dim, razni hlapi…) snovmi.

Tuširanje in umivanje las

Med tuširanjem ali umivanjem las mora laringektomirana osebapaziti, da ne pride voda v traheostomo. Za zaščito naj uporablja: zaščito za tuširanje, ki je izdelana iz naravnega kavčuka. Zaveže si jo okoli vratu in zapnete z gumbom. Pri tem mora gumijasto pokrivalo položiti prektraheostome. Odprtine za zrak, ki so ojačane s kovinskimi zakovicami, so nameščene na spodnjistrani gumijastega pokrivala. Skozi te odprtine lahko prehaja zrak. Vedno, kadar si namesti zaščito za tuširanje, se mora prepričati, da so odprtine za zrak pod traheostomo. Tako medtuširanjem voda ne more prodreti od zgoraj. Med uporabo mora laringektomirani biti pozoren, saj popolna zaščita ni možna. Vodnega curka ne sme nikoli usmeriti neposredno na vrat intraheostomo. Po uporabi naj očisti zaščito za tuširanje z milom in vodo ter jo osuši s čistokrpo, ki se ne cefra.

Oskrba laringektomirane osebe z medicinsko tehničnimi pripomočki

Medicinske sestre laringektomiranega in njegove svojce poučimo o možnostih nabave pripomočkov za oskrbo traheostome, menjavo in čiščenje trahealne kanile. Pripomočkov je veliko na tržišču in v različni cenovnih razredih. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) prizna pacientom s traheostomo iz pravic obveznega zavarovanja naslednje specifične pripomočke:
– osebni inhalator ,
– aspirator (predpiše ga osebni zdravnik, pacient ga dobi na izposojo),
– aspiracijske katetre,
– trahealno kanilo,
– trak za pritrditev trahealne kanile,
– kožno podlogo za zaščito ob trahealni kanili,
– zaščitne rutke za traheostomo,
– ščitnik za traheostomo pri tuširanju,
– filter (nos) za na trahealno kanilo,
– filter za lepljenje na kožo pri traheostomi.

Vse pripomočke lahko predpiše osebni zdravnik, razen osebnega inhalatorja, ki ga morapredpisati specialist. ZZZS velikokrat spreminja te pravice. Prav tako predpisuje tudi cenovne standarde in standarde trajanja posameznega pripomočka. Ti standardi pa velikokrat nezadostujejo dejanskim potrebam pacienta s traheostomo.So pa pripomočki, ki jih laringektomirani nujno potrebuje za oskrbo traheostome in menjavo inčiščenje trahealne kanile in si jih mora kupiti sam, kot so: komplet za razkuževanje trahealnih kanil, krtačke za mehansko čiščenje trahealnih kanil.

 

Nekaj praktičnih nasvetov za laringektomirane

Laringektomirani naj sam neguje traheostomo, menja in čisti trahealno kanilo, če je le mogoče.Ob težavah, ki se pojavijo po odpustu iz bolnišnice pri oskrbi stalne traheostome lahko svojcipokličejo katerokoli uro na oddelek, kjer se je laringektomirani zdravil, saj smo medicinskesestre vedno na oddelku.

Ob morebitnih zdravstvenih težavah naj obišče osebnega zdravnika. Redno naj hodi na kontrole k svojemu kirurgu. Opusti naj rizične razvade (kajenje, prekomerno uživanje alkohola), ki so pripomogle k razvoju bolezni.

Potrudi naj se pri učenju nadomestnega govora in izkoristi pomoč strokovnjakov, ki so na voljo in lahko pomagajo prebroditi težave.
Uživa naj zdravo hrano in popije dovolj tekočin(vode, čaja).

Laringektomirani naj skrbi za redno telesno aktivnost. Dela naj fizično toliko, kolikor jesposoben, po možnostih toliko kot pred operacijo. Naj bočim bolj aktiven v vsakdanjem življenju. Če je možno si naj najde delo ali hobi v katerem bo užival.Včlani naj se v Društvo laringektomiranih Slovenije in bo spoznal, da je tudi po laringektomijimožno živeti kvalitetno, zanimivo in zadovoljno.

 

Literatura

Fischinger J. Dihalne stome. In: Batas R. Sekcija medicinskih sester enterostomalni terapiji.Dobra priprava na operacijo – manj zapletov po njej. Zbornik predavanj; Zbornica zdravstvene inbabiške nege; Hotel Radin, Zdravilišče Radenci, 2006: 75-78.
Hartman J. Zdravstvena nega pacienta po kirurški odstranitvi grla. Diplomsko delo. Ljubljana:Visoka šola za zdravstvo, 2004.
Kambič V. Otorinolaringologija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984: 168-303.
Kambič V. Tudi brez grla je vredno živeti: Ljubljana: Društvo laringektomiranih Slovenije, 2002: 12-77.
Landis E J, Hurst K M, Grose W B. Tracheotomy educatione for hom care. In: Seidman PA, Goldenberg D, Sinz EH. Tracheotomy Management A Multidisciplinary Approach. Cambridge,2011. Cambridge University Press; 2011: 180-94.
Munda A. Zakaj in kdaj traheotomija ali traheostoma? V: Belna A., Flis V. Sekcija medicinskihsester za zdravstveno nego stom. Dihalne stome zbornik predavanj; Splošna bolnišnica Maribor,1999: 59-67.
Musek J. Motivacija kot faktor zdravja in dela s pacienti. Ljubljana: Educy, 2002.
Šereg Bahar M. Kronična pljučna oblenja pri laringektomiranih. Obvestila 2003; 120: 3-4.
Tracheostomy Care — American Head and Neck Society — Patient Education. http://www.headandneckcancer.org/patienteducation/docs/traheostomy.php (12.10.2010).