Vabila predsednika Društva laringektomiranih Slovenije (DLS), ga. Ivana Košaka, na majski tečaj učenja nadomestnega govora, ki je potekal od 5. 5. do 11. 5. 2019, sem bila izjemno vesela in počaščena. Dvajset – večinoma novih – članov Društva se je skupaj s partnerji, spremljevalci, logopedi ter psihologinjo odpravilo na Slovensko obalo – v Simonov zaliv. Laringektomirane osebe so bile deležne intenzivnega govornega tečaja, ki so ga vodili: mag. M. Jeličić, spec. klin. logopedije, R. Kušar, logopedinja in mag. N. Prebil, spec. klin. logopedije. V veliko pomoč so bili tudi pomočniki logopedov. Na tokratnem srečanju so bili kar štirje: g. B. Bubnič, g. S. Dobelšek, ga. F. Hlaj in g. V. Ščančar. Partnerji oz. spremljevalci laringektomiranih oseb so imeli v času govornih vaj delavnice s klinično psihologinjo mag. P. Bavčar, spec. klin. psihologije.

Programa učenja nadomestnega govora, ki je temeljni program Društva in se izvaja vse od njegove ustanovitve, torej že dobrih 35 let, sem se lahko pod strokovnim vodstvom zgoraj omenjenih kolegov udeležila tudi sama. Bila sem hvaležna in vesela, da sem lahko svoje znanje nadgradila tudi na takšen način.

Z logopedskim delom s pacienti po laringektomiji sem se srečala pred dobrim letom, ko sem na Kliniko za ORL in CFK prikorakala kot študentka na obvezni študijski praksi. Že kaj kmalu sem ugotovila, da je to del logopedije, ki ima v mojem srcu prav posebno mesto.

Sprva sem z veseljem opazovala paciente ob učenju zanje povsem novega načina govora, jih spodbujala in bila priča njihovim napredkom. Kasneje sem dobila priložnost, da jim lahko pomoč, pod mentorstvom strokovnih kolegic, nudim tudi sama. Za to izkušnjo sem neizmerno hvaležna in hkrati ponosna tudi sama nase.

Delo s pacienti po totalni laringektomiji je v meni pustilo poseben pečat. Z največjim veseljem opazujem njihov napredek tekom govornih vaj. Seveda imajo redni treningi doma na to še kako velik vpliv. Tega se prav gotovo zavedamo vsi logopedi. Vemo, da je učenje nadomestnih oblik govora dolgotrajen proces, skozi katerega se naši pacienti uspešno prebijajo. Ne glede na to, ali se odločijo za učenje ezofagealnega govora, govora s pomočjo proteze ali govornega aparata, sta pomembni vztrajnost in potrpežljivost.

Menim, da prav na njiju močno vplivajo sodelovalne oblike učenja, saj se pacienti preko njih motivirajo za bodoče delo. Opazovanje in druženje z osebami, ki prehajajo skozi zelo podobno življenjsko preizkušnjo, prinašata številne prednosti, saj napredek drugih – zavestno ali ne –motivira tudi nas. Prav zaradi dolgotrajnejšega načina učenja, so takšne oblike dela še kako pomembne. Slednje so se kot zelo pozitivne izkazale tudi preko skupinskih govornih vaj, ki jih na Kliniki za ORL in CFK v Ljubljani tudi redno izvajamo.

Toda v našem primeru ne gre le za omenjeno – torej za opazovanje in druženje – temveč tudi za delitev lastnih izkušenj in spoznanj. Vsak posameznik piše svojo zgodbo in s seboj nosi osebne izkušnje. Bolezen, zdravljenje in kasnejša rehabilitacija so na vsakega vplivali nekoliko drugače. Z delitvijo misli pa ugotovimo, da je nekaj točk vendarle skupnih: preizkušnja, katere del so bili;
izbiranje in odločitev za nadomestno obliko govora; vsakodnevno učenje izbrane tehnike ter želja po izboljšanju, izpopolnitvi govora; motiviranost za delo; vztrajnost … O vsem naštetem bi lahko še veliko govorili, toda rada bi izpostavila, da je delitev takšnih informacij koristna prav za vsakogar. Dobro je, da lahko slišimo zgodbe drugih oseb. Še boljše je, če z množico delijo svoje
znanje, nasvete. Omenjenih tematik se seveda dotikamo vsi logopedi, ki pomagamo pacientov na njihovi poti do dosege najboljšega možnega načina govora. A misel dobi povsem drugačen pomen, če je izrečena iz ust osebe, ki se je nahajala v podobni situaciji.

Prav zato menim, da je tedenski tečaj učenja nadomestnih oblik govora v Simonovem zalivu primer dobre prakse, saj prinaša številne prednosti. Redne govorne vaje prav gotovo vplivajo na izboljšanje govora. Toda druženje s pacienti, ki so premagali isto življenjsko situacijo, omogoča delitev lastnih izkušenj in tudi nasvetov za končno izpopolnitev. Hkrati je to tudi odlična priložnost za trening lastnega govora – ne glede na način, ki so si ga izbrali. Učinkovito obvladovanje vsaj ene tehnike nadomestnega govora je lahko tudi pogoj za ponovno vrnitev v običajno, družbeno življenje. S tem nikakor ne želim dejati, da osebe po laringektomiji ne morejo biti primerno socializirane, saj vemo, da si lahko ob prvih trenutkih uspešno pomagajo tudi s pisanje ali šepetanjem. Kasnejše obvladovanje govorne tehnike pa osebi omogoča, da lahko v družbi sodeluje na povsem enak način, kot ga je bila deležna pred samo operacijo.

Lahko rečemo, da tečaj zajame različne perspektive – tako logopedske, psihološke, kot tudi povsem sociološke. Na slednje imamo v ambulantnem delu še najmanj vpliva, četudi se zavedamo, kako zelo pomembne so. Menim, da smo jih s skupnimi močmi na tokratnem tečaju dobro nadoknadili, saj smo za druženje poskrbeli tekom celotnega dneva – ob obrokih, sprehodih, telovadbah, delavnicah, izletih … Všeč mi je bilo, da smo prerasli stroge meje dela v ambulantah in za vaje poskrbeli na naši obali. Vlažen, morski zrak je še kako koristen, seveda pa ne more premagati energije, h kateri ob skupinskih oblikah dela prispeva prav vsak posameznik.

Naj za konec izpostavim misel: “Ne poznam nikogar, ki bi prilezel na vrh brez trdega dela”. To je recept. Ne bo vas vedno spravil na vrh, vas bo pa zagotovo pripeljal presneto blizu. Želim si, da bi vsak udeleženec tečaja dosegel vrh, ki si ga je zadal. Zavedajte se, da je uspeh rezultat trdega dela, učenja na napakah, zvestobe in vztrajnosti. Zatorej si vsak dan prizadevajte za izboljšanje vašega govora, a hkrati ne pozabite na vse tisto, kar ste že dosegli in zaradi česa smo na vsakega trizmed vas še kako ponosni!