EZOFAGEALNI GOVOR IN DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA NJEGOVO RAZUMLJIVOST

http://chart.apis.google.com/chart?cht=qr&chs=500x500&chl=http://prispevki.dls-slo.si/?p=55

Ana Jarc, prof. defektologije, specialistka klinične logopedije

Nataša Prebil, prof. defektologije – logopedinja, Klinika za ORL in CFK, Univerzitetni klinični center Ljubljana ,Zaloška 2, 1000 Ljubljana

Popolna odstranitev grla (laringektomija) vodi v izgubo glasu, kar onemogoča glasen govor, glasen smeh in jok, kar prepreči človeku zadovoljivo komunikacijo.

Bolnik po odstranitvi grla diha skozi odprtino na vratu, izdihani zrak ne doseže ustne votline, zato ga bolnik ne more uporabiti za govor. Za šepet lahko uporabi zrak, ki se nahaja v ustni votlini (psevdošepet).

Ezofagealni govor, natančneje glas, ki ga tvorimo s pomočjo požiralnika, je še vedno najbolj naravna oblika nadomestnega tvorjenja glasu po odstranitvi grla. Za tvorbo glasu ni potreben noben pripomoček, kot je to potrebno pri govornem aparatu ali pri govorni protezi.

Za pridobitev ezofagealnega glasu je potrebno vztrajno učenje. Postopki za pridobitev glasu s pomočjo požiralnika so različni. Najpogosteje uporabimo metodo, pri kateri zrak, ki se nahaja v ustih, vtisnemo v zgornjo tretjino požiralnika, nato pa ga moramo skozi požiralnikov sfinkter izstisniti, pri čemer nastane glas. Del, kjer nastane glas, sestavljajo mišice in sluznica, ki se nahaja na prehodu iz žrela v požiralnik.

Požiralnik je mišična cev, ki se začne za in pod grlom. Zgornjo mišično zapiralko požiralnika tvori krikofaringealna mišica, ki poteka od prstanastega hrustanca grla in se narašča na žrelo od zadaj in na požiralnik. Med laringektomijo poskuša kirurg čim bolj ohraniti to mišico, ker pri tvorjenju ezofagealnega glasu sodeluje pri konstrikciji požiralnika in pomaga pri potisku zajetega zraka navzdol. Zgornji del požiralnika služi kot skladišče zraka. Ko potuje zrak skozi ožino, faringoezofagealni segment (PES), katerega glavni element je krikofaringealna mišica, se pojavijo vibracije in tako nastane psevdoglas (Glunz, 2008).

Pseudoglotis (»nadomestni glasilki«) se nahaja v višini 5. – 6. vretenca, tako da ostaja odzvočna cev kot element, ki daje vsakemu, ki se nauči ezofagealnega glasu, povsem individualno barvo. Bolnik mora vtisniti zrak v ta predel požiralnika in ga ob skoraj sočasnem potisku navzven uporabiti za oblikovanje glasov, zlogov, besed in kasneje stavkov. Nekaterim bolnikom to uspe relativno hitro, drugi pa potrebujejo zelo veliko časa in truda. Pomembno je, da je izreka zelo jasna, sicer je razumljivost ezofagealnega govora slaba.

Uspešnost pri pridobivanju ezofagealnega glasu je odvisna predvsem od ustrezne stopnje napetosti PES. Če je prevelika, laringektomirani ne more vtisniti zraka v požiralnik. Količina zraka, ki jo sprejme požiralnik, je majhna (80–100 ml) za razliko od normalnega glasu (1 l – 5 l). Glas je bolj naraven in podoben pravemu glasu, znatno nižji in lahko v manjši meri variira v višini.

Pri tem tvorjenju laringektomirani ne potrebuje nobenega pripomočka, razen pripomoček, ki okrepi glasnost v velikem prostoru ali v hrupu. Več kot tretjina bolnikov se ne nauči EG, zato jim je potrebno ponuditi druge možnosti za tvorjenje nadomestnega glasu.

Za ustrezno razumljivost ezofagealnega govora pa je potrebno na novo pridobljen glas ustrezno uskladiti z dihanjem, sicer prihaja pri govorjenju do prevelikega šuma iz stome, ker želi bolnik ob tvorbi ezofagealnega glasu izdihniti, kot je bilo to naravno pred laringektomijo. Med dihanjem in fonacijo ni več povezave. Bolnika učimo, da tvori glas takrat, ko napravi pri dihanju odmor. Pomembno je, da uskladimo izreko z novo pridobljenim glasom.

Predoperativno srečanje bolnika z logopedom je zato pomembno, da ocenimo izreko še ko ima bolnik glas. Pogosto se pojavijo težave pri uskladitvi na novo pridobljenega glasu z izreko. Pri vajah zato izbiramo ustrezno skupino glasov v krajših in kasneje daljših besedah, npr. najprej nezveneče glasove nato zveneče, nato šumnike in zlitnike, nosnike.

Natančna in pravilna izreka je predpogoj za razumevanje govora. Pomembna je dinamika, ritem, modulacija , ki daje govoru ustrezen pomen in izraznost.

Da dosežemo ustrezno razumljivost nadomestnega govora je potrebno vse opisane elemente vztrajno izpopolnjevati, da bo govor lahko zadovoljil poslušalca in govorca.