Način spoprijemanja z boleznijo kot dejavnik prilagajanja

Ugotovljeno je, da posameznikov odziv na stresno situacijo ni odvisen toliko od situacije same, kot od tega, kako jo posameznik sam vidi oz. kako jo ocenjuje. Zato se lahko na enako situacijo dve osebi popolnoma različno odzoveta.

Podobno je v bolezni. Simptomi bolezni ali učinki zdravljenja ne pogojujejo čustvenega odziva sami po sebi, pač pa ga pogojuje pomen, ki jim ga posameznik pripiše; pogojuje ga vsakokraten odgovor na vprašanja: »Kako velika je grožnja bolezni?«

Raziskovalca Greer in Moorey (1987) sta prepoznala pet značilnih stilov spoprijemanja z boleznijo: bojevanje, izogibanje, stoično sprejemanje, nemoč ter anksiozne preokupacije. Način spoprijemanja s stresom oblikujemo tekom življenja; posameznik se namreč na različne strese podobno odziva. Na opisane mehanizme pa ne moremo gledati kot na »boljše« ali »slabše«; način spoprijemanja postane nefunkcionalen takrat, kadar je nespremenljiv in znižuje sposobnost posameznika za reševanje problema. Namen poznavanja stilov spoprijemanja je v tem, da razumemo bolnikovo včasih na prvi pogled nerazumljivo vedenje.

Bolnik, ki se aktivno spoprijemajo z boleznijo (bojevanje), na bolezen gleda kot na izziv in ima pozitiven odnos do izhoda bolezni, lahko tudi preveč optimističen glede na okoliščine. Verjame, da lahko sam pripomore k zdravljenju, sprejema v njem aktivno vlogo, skuša pridobiti čim več informacij v zvezi z boleznijo in ostati čim bolj vključen v svoje normalne aktivnosti. Zdravstveni delavci in ostali ljudje lahko doživljajo stisko in imajo težave v komunikaciji takrat, ko je razhajanje med dejanskim stanjem bolnika in njegovim optimističnim pogledom preveliko.

Izogibanje uporabljajo bolniki zato, da se zaščitijo pred situacijo, ki je v tistem trenutku zanje preboleča in bi resno ogrozila psihično ravnovesje; ob zanikanju grožnjo bolezni doživljajo kot majhno, prognoza bolezni je dobra. Zdravstvenim delavcem in ostalim ljudem je velikokrat težko komunicirati z bolnikom, ki zanika situacijo; ki npr. ves jezen trdi, da mu o bolezni ni nihče nič povedal; da se odnos ne zaostri, je potrebno ohranjati nevtralno držo, v komunikaciji pa podajati pomembne in resnične informacie, ki so po potrebi lahko delne in postopne.

Poznamo pa še posebno obliko, t. i. pozitivno izogibanje, kjer poskuša posameznik živeti, ne da bi mislil na bolezen (raka) in uporablja različne oblike preusmerjanja (misli in vedenja), da bi to dosegel. Tak bolnik se bo izogibal komunikaciji z drugimi bolniki, branju literature s tega področja, zadostujejo mu informacije, ki jih pove zdravnik.

Stoično sprejemanje se odraža v prepričanjih: »Vse je v rokah zdravnikov / Boga / usode.«. Tak posameznik pasivno sprejema bolezen in ne razvije aktivnih strategij spoprijemanja z njo. Verjame, da sam na svojo situacijo ne more vplivati, grožnjo bolezni zaznava ali kot majhno ali pa kot veliko.

Kadar v spoprijemanju bolnikov z boleznijo prevladuje nemoč, je posameznik preplavljen z grožnjo bolezni. Vsa njegova pozornost je usmerjena na možno izgubo življenja ali na bolezen kot poraz; pri tem doživlja, da nima pomembne kontrole nad situacijo. Posameznik se lahko popolnoma »vda«, preneha z ostalimi aktivnostmi.

Pri bolnikih, za katere je značilen stil spoprijemanja anksiozne preokupacijeje v ospredju doživljanja strah, da bi se bolezen ponovila, da bi se simptomi stopnjevali, vsaka fizična sprememba je prepoznana kot znak nove bolezni. Bolnike je strah tudi, ali bodo zmogli obvladovati vsakodnevne zahteve v družinskem, poklicnem in socialnem življenju.